Med vizijo in birokracijo

Verjetno ste v zadnjem času pogosto slišali, da so evropski avtomobilski proizvajalci v krizi in da se je povsod, tudi v Sloveniji, ustavila prodaja električnih vozil. Pa se je res?

Po podatkih evropskega združenja avtomobilskih proizvajalcev ACEA se je v EU delež električnih vozil med vsemi prodanimi novimi vozili v prvih devetih mesecih letošnjega leta povečal na dobrih 16 odstotkov, delež priključnih hibridov pa na 9 odstotkov. To pomeni, da je v EU že vsako četrto prodano novo vozilo baterijsko električno vozilo ali priključni hibrid. Že kar nekaj časa se proda več električnih kot dizelskih avtomobilov. V Nemčiji, kjer naj bi bila električna mobilnost domnevno v krizi, se je prodaja baterijskih električnih vozil v tem času prav tako povečala za skoraj 40 odstotkov. Kaj pa Slovenija?

Tudi pri nas je precej zanimanja za električne avtomobile. Delež baterijskih električnih avtomobilov se je v prvih devetih mesecih letos povečal s 6 na 11 odstotkov. Priključni hibridi imajo še precej skromen delež, a je kljub temu mogoče zaznati njegovo povečanje z 1,5 na 3,8 odstotka.

Povečano zanimanje za električne avtomobile se kaže tudi v tem, da pospešeno zmanjkuje sredstev za subvencije po aktualnih razpisih Borzena, a načeloma to ni problem, saj so na ministrstvu zelo fleksibilni. Tri milijone evrov so prenesli s področja sofinanciranja polnilne infrastrukture, kjer zaenkrat še ostajajo sredstva, prav tako je že zagotovljenih 16 milijonov evrov iz podnebnega sklada za prihodnje leto. Dobro se namreč zavedajo, da mora biti politika spodbud dolgoročno usmerjena in predvidljiva, če želimo, da je uspešna. Za letošnje in prihodnje leto zato obljubljajo, da ne bo večjih sprememb pri razpisih. Skratka, zdi se, da je vse v najlepšem redu.

Zakaj torej v zvezi z električno mobilnostjo poslušamo samo slabe novice?

Deloma zato, ker je ob ukinitvi subvencij v Nemčiji v letu 2024 dejansko prišlo do velikega pretresa na celotnem evropskem avtomobilističnem trgu, deloma pa zato, ker je evropska avtomobilska industrija na razpotju in je vse bolj jasno, da so pred njo veliki strateški izzivi. Pri električnih avtomobilih nima tako jasne tehnološke prevlade, kot jo ima pri motorjih z notranjim zgorevanjem, poznamo tudi dileme glede dostopa do ključnih surovin in sestavnih delov. Kljub temu pa so električni avtomobili zaradi svojih prednosti zanimivi za vse širši krog kupcev.

Problem proizvajalcev zato ni, da se električni avtomobili ne prodajajo, težava je v tem, da njihova prodaja ne narašča tako hitro, kot so si zamislili v Evropskem parlamentu in Komisiji. Famozno leto 2035, ko naj bi prodajali samo še električne avtomobile, se je pred nemškim fiaskom z ukinitvijo subvencij zdelo zelo ambiciozno, sedaj pa je jasno, da je popolnoma nerealno, zato je skrajni čas, da se ta odločitev odpravi.

V Sloveniji smo sicer glede na dosedanji zaostanek trenutno na dobri poti. Imamo strokovno in zagnano ekipo na ministrstvu, dobro področno zakonodajo, ustrezno subvencijsko politiko in davčne spodbude, a vedno zmanjka še tista pika na i, da bi vse skupaj zaživelo kot harmonična celota.

Tako nam že leta nikakor ne uspe spremeniti Stanovanjskega zakona, da bi zmanjšali potrebno soglasje solastnikov v večstanovanjskih objektih za postavitev polnilne infrastrukture, pa vsi vemo, da so prav bloki eden večjih izzivov pri uveljavljanju električne mobilnosti. Prav tako se nam je v Sloveniji nekako posrečilo izničiti dve odlični davčni spodbudi – uveljavljanje vstopnega DDV-ja in oprostitev plačila bonitete za zasebno rabo službenega električnega vozila. V nasprotju z Avstrijo pri nas FURS zahteva poračun DDV-ja za zasebne kilometre, kar hitro preseže celoten znesek vstopnega davka. Drugače kot v Nemčiji v Sloveniji tudi še vedno ni mogoče voziti električnih dostavnih vozil z vozniškim izpitom kategorije B, čeprav imamo to zapisano v strateških dokumentih že od leta 2018.

Glede na to, da Slovenija za ciljnim številom priključnih hibridov zaostaja kar za 80 odstotkov, pa bi veljalo spet razmisliti o ponovni uvedbi subvencij tudi zanje. Zanimivi so predvsem kot prehodna tehnologija, ki električno mobilnost lahko približa tudi kupcem, ki jih popolnoma električna vozila še niso prepričala.

Skratka, električna mobilnost v Sloveniji je na dobri poti, a bi bilo škoda, če ne bi odpravili še zadnjih ovir za njen poln razvoj. Še zlasti, ker to ne zahteva večjih finančnih sredstev, pač pa predvsem nekaj volje za spremembo predpisov.