»Solidarnost je lepilo družbe in podjetij«

Kako slovenska podjetja razumejo svojo humanitarno vlogo? Dojemajo družbeno odgovornost le kot strošek?

Podjetja, ki sodelujejo z nami, to absolutno vidijo kot strateško naložbo, kot dodano vrednost podjetja, kot odgovornost, ki jo čutijo do družbe. Zavedajo se, da so del skupnosti, njen gradnik in soustvarjalec. Ko se odločijo, da del dobička vrnejo, se v resnici odločijo prispevati k oblikovanju bolj enakopravne in vključujoče družbe za vse. Zato ne govorimo zgolj o dobrodelnosti, temveč o odgovornosti in dolgoročni naložbi v zdravo, stabilno in vključujočo skupnost. Veseli nas tudi, da se nekatera podjetja povezujejo z nami, ker želijo pomagati komu izmed svojih zaposlenih, ki se je znašel v težki situaciji. To kaže, da podjetja razumejo svojo vlogo v družbi – ne kot nadomestek države, temveč kot partner, ki vidi človeka, ga spoštuje in mu zna stati ob strani.

Humanitarnost zagotovo spreminja družbo. Kaj pa imajo podjetja od teh sprememb?

Za podjetja je ključno sooblikovati svet, v katerem bodo delovala čez deset let. Večinoma se zavedajo, da bodo tudi ljudje delali za dobro podjetja, če podjetje dela za dobro ljudi. Pomoč podjetij res nepovratno spreminja življenja številnih otrok, mladostnikov in družin, to pa je lepa zapuščina za vsako podjetje. Mislim, da se podjetja dobro zavedajo resničnosti Anitinih besed: »Ozavestimo, da smo človek človeku najbolj dragoceni in da brez podpore drug drugemu družba ne more delovati.« Podjetja to čutijo. Razumejo, da so del družbe, ki jo sooblikujejo, in da se njihova vloga ne meri le v številkah, ampak tudi v tem, koliko prispevajo k skupnemu dobremu. Na ta način vlagajo v prihodnost družbe, v kateri vsi živimo. Otrok, ki danes dobi priložnost ter se počuti sprejetega in vrednega, bo jutri odrasli človek, ki bo znal sodelovati, ustvarjati in vračati skupnosti. Tako v podjetjih soustvarjajo svet, v katerem bo lepše in lažje živeti tudi njihovim otrokom.

Podjetja pa s humanitarnostjo gradijo tudi svojo notranjo kulturo.

Absolutno in vedno pogosteje je tako. Če podjetja vlagajo v svoje ljudi tako, da jih združujejo v humanitarnosti, to vpliva na podjetja in v resnici tudi na širšo družbo. V takšnih podjetjih tudi lažje prebrodijo krize, ker jih bistveno bolj povezujejo prave vrednote, kot če bi delovali le s poslovno logiko. Ljudje čutijo močnejšo pripadnost takemu podjetju, hkrati pa so tudi med seboj bolj povezani. Veliko podjetij nam pove, da jim sodelovanje z nami vrača več, kot so pričakovali. Mi pa smo seveda za vse, kar prispevajo, zelo hvaležni.

Ste kdaj zaznali, da je sodelovanje s humanitarno organizacijo spremenilo osebni pogled vodstva in zaposlenih v podjetju?

O ja, velikokrat. Ko pridejo na skupne timbildinge, ko pakirajo pakete za naše družine, res spremenijo pogled na pomen tablice čokolade in škatlice barvic. Povedo, da jim je ta izkušnja spremenila pogled na družbo in jih spomnila, kako pomembno je, da si ljudje med seboj pomagamo. Ko vidijo, kako lahko njihova pomoč nekomu polepša dan in razbremeni družino, lažje razumejo pomen povezanosti družbe. Takšne izkušnje med zaposlenimi krepijo občutek smisla, pripadnosti in solidarnosti ter osmišljajo njihovo vsakodnevno delo in prizadevanja. To so vrednote podjetij, ki jim ni mar le za uspeh, ampak tudi za ljudi.

Podjetja pomagajo ne samo finančno, ampak prav tako z znanjem, delom, mentorstvom, tehnologijo … Kaj je za vas najdragocenejše?

Čisto vse, vsaka malenkost, vsak evro, vsaka roka, vsak drobec znanja, predvsem pa pripravljenost so nam dragoceni. Finančno lahko podjetja pomagajo z donacijami, bodisi s splošnimi ali za poseben namen, pripomorejo lahko s svojim delom, z zgledom, udeležbo v humanitarnih akcijah. Nekatera nam pomagajo s prostovoljnim delom, druga podarijo namenska sredstva. Eno od podjetij denimo krije stroške delovanja brezplačne pravne pomoči, ki deluje v okviru programa Veriga dobrih ljudi in je za družine resnično zelo pomembna. Podjetje lahko pomaga na številne načine. Ko se odloči, da bi sodelovalo, mu ponudimo nabor možnih programov, vselej pa sledimo celo povsem individualnim željam podjetja in se mu prilagodimo. Lahko tudi ustanovimo nov sklad, če pride utemeljena in dobra pobuda.

Ali je mogoče reči, da podjetja včasih s pomočjo dobrodelnosti »popravljajo« težave, ki jih sama (posredno ali neposredno) soustvarjajo? Da družbena odgovornost postaja že skoraj puhla krilatica, namenjena promociji?

Podjetja, s katerimi sodelujemo, so srčna in iskrena. To znamo prepoznati, znamo začutiti človeka in njegovo namero, to si upam trditi. Da bi si oprali dušo s tem, da nekomu nekaj dajo – tega pri nas ni. Anitine vrednote, ki prežemajo Zvezo in vse, ki delujemo v njej, so tako prepoznavne, da so postale sito, ki prepreči, da bi podjetja in posamezniki z nepravimi nameni prišli do nas. Nekateri dajo donacijo in sploh ne želijo, da bi se kjer koli pojavili, drugi to na glas povedo. A menim, da vsi delajo vse le z dobrimi nameni. Izredno smo veseli, ko s podjetji sodelujemo dlje časa in v nas prepoznajo zanesljivega partnerja, s katerim lahko uresničujejo svoje cilje družbene odgovornosti. Kot zaznavamo mi, ta v podjetjih, s katerimi sodelujemo, ni puhla krilatica. Najlepše je, ko podjetja razumejo, da pomoč ni enkratno dejanje, ampak odnos.

Kaj pa izgubijo podjetja, ki se humanitarnosti ne lotevajo?

Izgubijo možnost, da postanejo del nečesa, kar presega posel. Izgubijo vez z družbo in postanejo le industrijski akterji, ki gledajo nase, ne pa na skupnost, katere del so. Revščino in druge družbene stiske začnejo dojemati kot težavo posameznika, ne pa kot odgovornost celotne družbe. Je pa pomembno razlikovati med podjetji, ki bi lahko vračala družbi, pa tega ne počnejo, in tistimi, ki si to želijo, a jim finančne razmere tega ne dopuščajo. Slednja pogosto pomagajo na druge načine: z udeležbo v prostovoljskih akcijah, z deljenjem znanj, s spodbujanjem solidarnosti med zaposlenimi. Tudi to šteje. V resnici največ pomeni, ko podjetje pokaže, da mu je mar – ne glede na zneske, ampak z dejanji.

Bi rekli kakšnemu podjetju »ne, hvala« ali to morda ni pravično do vseh otrok in mladostnikov, ki vas potrebujejo?

Če namenijo sredstva in svoj čas za otroke, ki niso nič krivi, ne moremo reči ne. Če so nameni dobri, slej ali prej najdemo skupen jezik, ta trud smo dolžni vložiti v imenu otrok in njihovih družin. Slej ali prej najdemo skupno obliko sodelovanja in smer, v katero lahko gremo skupaj. Z nekaterimi podjetji imamo širše sodelovanje, z drugimi manj široko, a vsak dober namen je pomemben, pomembni so otroci.

Kako pomembno pa je za otroka, da se počuti vključen, da je enak in enakovreden del družbe?

Ko smo se nekoč vrnili z enodnevnega izleta z otroki, so me preplavile misli, da jih pošiljamo nazaj v nepredstavljive razmere. Pa me je Anita potolažila z besedami: »Če samo enemu od teh otrok ostane v spominu, da obstaja drugačno življenje, kot ga vidi doma, smo zmagali.« Želimo jim pokazati – bodisi s pomočjo, bodisi z doživetji –, da življenje ni samo to, kar poznajo, ampak je lahko več. In to je pomembno, saj so vendar oni naša prihodnost, naši bodoči delavci, oni bodo vodili naš svet v prihodnosti. Na Zvezi Anita Ogulin so vsi otroci isti in med njimi ne delamo razlik. Skupaj letujejo otroci, ki pridejo brezplačno, in tisti, katerim letovanje omogočijo starši in ti otroci se eden od drugega veliko naučijo.

Botrstvo, Dijaški sklad, Sklad za razvoj talentov … vsi spreminjajo resnična življenja.

Da, to so programi in projekti, ki so namenjeni izključno za pomoč otrokom, tako da lahko rečemo, da spreminjajo otroštva in življenja otrok. Samo v skladu Botrstvo v Sloveniji smo v 15 letih zbrali več kot 39 milijonov evrov, pomagali smo več kot 14.500 varovancem, čez 10.200 ljudi je bilo ali je botrov. Marsikomu je Zveza Anita Ogulin spremenila življenje, in to morda »samo« s 30 ali 50 evri na mesec. To lahko pomeni razliko med tem, ali bo otrok gibalno razvit ali ne, ali bo zdrav, ali bo razvil potenciale … Sklad za razvoj talentov denimo skrbi za razvoj raznovrstnih talentov, tudi akademskih in kulturnih. Dijaški sklad je zelo pomemben, ker pomaga pri plačilu oskrbnine v dijaških domovih; za nekatere otroke je dijaški dom edina možnost za dostojno življenje, izobrazba pa je seveda ključna, da prekinejo začarani krog revščine.

Hkrati pa so zelo pomembni tudi programi za družine, kajne?

Drži, prav s tem namenom je leta 2018 začel delovati vseslovenski humanitarni program Veriga dobirih ljudi. Velikokrat je namreč ključno, da najprej pomagamo staršem, da lahko oni pomagajo otroku. Podpremo jih s finančno in socialno pomočjo, nudimo jim tudi pravno pomoč; učimo in pomagamo jim reševati pravne zagate. S terapevtskimi svetovanji dobijo možnost, da rešujejo stiske na čustveni ravni, nudimo pa jim tudi koristne delavnice.

Želimo si namreč, da družinam ne nudimo le finančne pomoči, ampak jih okrepimo v celoti; ne ponudimo jim samo »ribe«, ampak jih želimo naučiti »ribariti«. Vsekakor pa si želimo, da bi se na nas obrnili prej, kot se. Večkrat slišimo: »Jaz sem zaposlen, meni to ne pripada.« A več kot 60 odstotkov vključenih v naše programe je zaposlenih, ki so v hudih stiskah. S pomočjo donatorjev pa lahko družinam vključenim v program Veriga dobrih ljudi omogočimo tudi nekaj dnevne družinske počitnice.

Za donacije za ta namen smo res hvaležni. Številne družine gredo prvič v življenju kam skupaj in prav za ta namen nam je denimo Porsche letos namenil sredstva in 10 družinam omogočil, da so preživeli nepozaben družinski oddih. V sklopu programa Botrstvo v Sloveniji potekata tudi dva projekta Čarobna zima in poletje, v sklopu katerih omogočamo družinam, da skupaj ustvarijo nove spomine in doživetja, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti. Tudi v Verigo dobrih ljudi vključujemo starše.

Kakšno je torej stanje pri vas pred pred zimo?

Vedno nam primanjkuje hrane, sploh pozimi je velik problem tudi energetska revščina. Čas pred prazniki pa je sploh težak. Trenutno imamo v Sloveniji rekordno nizko brezaposelnost, k nam pa prihaja vedno več družin, katerih straši so zaposleni; nekaj je narobe. A želimo si in pomagamo pri tem, da se družine postavijo na noge. Nekatere se vrnejo, a vsem slej ali prej uspe. To je naš cilj. Vse to delamo za otroke, ki so, to moram povedati, tako zlati … Bili smo v Zambratiji, imeli smo Tržnico objemov, za objem si nekaj dobil, to je bila ideja naše tople dušice, Anite. Pa je prišel deček in vprašal po velikih čevljih – ne zase, za očka. Obrnila sem se in odšla, srce se mi je trgalo … Tako neskončno srčni in nenarejeni so naši otroci … in prav zanje si želimo vse najboljše.

Pred 70 leti, ko je bila Zveza prijateljev mladine ustanovljena, vaš program ni imel tako humanitarne note. Kaj se je spremenilo?

Ne, takrat je bila to organizacija, ki je skrbela za kakovostno preživljanje prostega časa otrok; organizirali smo počitnice, učno pomoč, počitniško varstvo. Ob prehodu v kapitalizem pa se je vse spremenilo, začele so se kazati razpoke v družbi, ki jih je moral nekdo zakrpati. Takrat je ogromno ljudi padlo iz srednjega razreda pod prag revščine. Anita se je zato začela truditi opolnomočiti družine, predvsem pa pomagati otrokom, ki so bili naenkrat vrženi v situacije, ki jim njihovi starši niso bili kos. »Otroci niso nič krivi, revščina je izbira politike,« je Anita pogosto rekla. Podjetja so denimo včasih imela svoje počitniške namestitve, uslužbencem so lahko nudili več. Vsi so lahko peljali otroke na morje, to je bilo dostopno. Pri prehodu v kapitalizem pa so se začele težave in tudi podjetja so jih začela prepoznavati. Takrat je Anita začela s pozivi za donacije – najprej za enodnevne izlete, potem za več.

Vaša funkcija predsednice je prostovoljna, a nikakor lahka. S kakšnim vzgibom ste sprejeli ta izziv?

Da, delam povsem prostovoljno in toliko truda je potrebnega za vse, kar počnemo skupaj z ekipo, da tukaj res ne moreš delati, če nimaš srca. Srce je moje vodilo. Verjamem pa, da bomo, dokler bomo sledili Anitinim vrednotam in bomo v skladu z njimi delali, na pravi poti. Stopila sem v zares velike čevlje, a če sledim Aniti, bom zmogla. Naprej me vleče želja, da ljudem v stiski vsaj malce očistimo pot, da ima življenje čim manj neprijetnih zavojev. Anita je bila zares čist človek, ona je živela za to, da je pomagala drugim. Hvaležna sem, da sem z njo preživela toliko trenutkov. Hkrati pa sta prav njena energija in želja pomagati, zaslužni, da je Zveza tako prepoznavna in da nam ljudje tako zaupajo, ker prepoznajo našo verodostojnost. Za vsak evro vemo, kam gre, to je ključno. In gre izključno za otroke in družine, ki to potrebujejo.

Za konec: kakšna bi bila družba, v kateri humanitarnost ne bi bila vrednota?

Zagotovo siromašnejša v duši, čeprav bi bilo lepo, da bi imeli vsi dovolj za preživetje in ne bi potrebovali takšnih programov. Po drugi strani pa humanitarnost zdužuje. Solidarnost je lepilo družbe, povezuje vse, ki se jih humanitarnost tako ali drugače dotakne, tudi znotraj podjetij.