»Za teh nekaj petkov, ki jih živimo, nimam časa biti nekdo drug«

Sediva ob čudoviti mizi z umetelno izrezljanim drevesom. Zagotovo ima zgodbo.

Ima. Izdelal jo je fant s Štajerske, ki ve, kaj je v življenju pomembno. Izrezljal je drevo, ki tudi v logotipu Zavoda Varna pot simbolizira našo življenjsko pot. Rojstvo ponazarjajo korenine, rast se oblikuje v deblu, krošnja zaokrožuje to pot. Smisel vsega pa je ljubezen v najširšem pomenu, zato je med koreninami drevesa izrezljano srce. Naš prvi logotip so sicer strokovnjaki nekoliko posodobili, a jim zaupam, da je njihova rešitev dobra.

Imate vedno zaupanje v ljudi, s katerimi delate?

Vedno in povsod. Če začutim, da lahko zaupam, je to najlepše, kar se lahko zgodi med ljudmi. Največ pa mi pomeni iskreno in brezpogojno prijateljstvo, ko ti ljudje stojijo ob strani ne glede na to, kaj storiš in kaj se ti zgodi.

Se vam zdi, da je v poslovnih odnosih prostor za iskrenost?

Ja, in zdi se mi, da jo tudi cenimo. Lahko te iskrenost preseneti, iztiri, lahko si prizadet, užaljen, ampak če greš v globino srca, ugotoviš, da je iskrenost čudovita. Se pa morda kakšna vrata zaprejo. In to je okej, meni to v resnici olajša življenje, saj želim biti obdan s pozitivnimi ljudmi, ki rešujejo izzive, vidijo svetlo ter se z mano borijo za življenje in spoštovanje. Ne maram takih s slabo energijo. Pa to niso ljudje, ki so v življenju naredili kaj narobe. Ti so pri nas in pri meni vedno dobrodošli, če so njihovi nameni srčni.

Se prava vrata vedno odprejo, če jih nepravemu človeku zapreš?

Trdno verjamem v to.

Tudi pri vodenju delujete bolj po intuiciji?

Popolnoma, vsaj v zadnjem obdobju svojega življenja. Verjamem, da ima vsak v sebi nekaj dobrega in želi to tudi deliti. Življenje mi je pokazalo, da je ta vera prava, da je smiselno iskati dobro. V tem iskanju nam naproti pridejo krasni ljudje, ki znajo prepoznati našo iskrenost. Če sem konkreten: v našem projektu imamo čudovite partnerje, podjetja, ki seveda skrbijo za svoj dobiček in bi jim kdo lahko to tudi očital, a hkrati prepoznavajo, kaj vse v Varni poti dajemo ljudem in družbi. Želijo biti del tega lepega projekta, in to z iskrenimi nameni. So pa seveda kdaj potrebne tudi pragmatične odločitve in zanje sem se obdal z ljudmi, ki so si bližje s tem pragmatičnim svetom. V klasičen poslovni svet, v politični svet, v svet trenutne življenjske realnosti pa si sam ne želim vstopati, ker ga ne razumem več, nisem mu kos. Zato je edino, kar prosim te ljudi, denimo naše partnerje, da meni in našemu zavodu pustijo, da smo taki, kot smo. In nam pustijo!

Vedno pa verjetno niste delovali izključno intuitivno.

Kje pa, sem inženir in naučen sem bil, da je ena in ena dve. Tudi deloval sem v okoljih, v katerih je bilo vse strukturirano in razmišljanje, da je ena in ena včasih tri, pogosto ni bilo zaželeno, ker je bil potreben unificiran pogled na življenje. Dar je, da se naučiš tega pogleda, a sčasoma začneš razmišljati po svoje. Imel sem srečo, da so mi to dovolili, da me niso ubili v duhu. Vendar pa v mojem »prejšnjem« življenju, pred nesrečo moje hčerke, ni bilo prostora za duhovnost, nisem si vzel časa, da bi jo spoznaval. Vse se je zdelo samo po sebi umevno. Živel sem v prepričanju, da se rodiš, živiš, če si predan, delaven in vztrajen, se to poplača, potem se posloviš od tega sveta in za sabo pustiš nekaj drobnarij. Živel sem življenje brez dodatnih dimenzij. Potem sem spoznal, da je ta druga dimenzija, ta nekaj več, pravzaprav pravi smisel in vrednost življenja. To je pravi življenjski dar in zdaj delujem iz te osnove.

Torej ste danes takšni zato, ker se vam je zamajal svet, kot ste ga poznali?

Da. Ko misliš, da se boš moral posloviti od bitja, ki je del tebe in bi moralo živeti, se ti življenjske karte povsem premešajo. Moraš najti pot, da svoj zamajani svet osmisliš. Lahko si jezen, agresiven, potrt, lahko pa si postaviš nove temelje in prioritete. Moje karte so se s skorajšnjo hčerkino smrtjo tako premešale, da ni bilo več poti nazaj. V tem, kar sem počel prej, nisem več videl smisla in cilja, nove temelje sem začel postavljati v manj materializirani dimenziji. Moj notranji vzgib me je potisnil v poslanstvo, ki ga opravljam zdaj, zato to zame ni služba.

Zavod Varna pot ste tako ustanovili pred osemnajstimi leti, ko se je vaša hči v nasprotju z vsemi napovedmi zdravnikov vrnila v življenje.

Že prej sem deloval na tem področju. Na dan, ko sem v državnem svetu predstavljal idejo, da bi ustanovili agencijo za varnost v cestnem prometu, je Nejo povozil pijan voznik brez vozniškega izpita. To je bil edini dan, ko je nismo mogli priti iskat pred šolo. Ni naključij. V trenutku, ko sem mislil, da bom otroka moral pokopati, sem začutil, da moram ustanoviti ta zavod. Dal sem odpoved in stopil na to pot. Bili smo prva tovrstna nevladna organizacija v tem delu Evrope. Entuziastično sem bil prepričan, da nas bo Slovenija pričakala z odprtimi rokami. Pa ni bilo čisto tako, ker so ljudje okoli mene delovali v utečenem sistemu, v katerem niso čutili potrebe, da bi se zbudili.

Vi pa ste čutili, da se morate posvetiti žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem.

Da. Naletel sem na veliko odpora, nemalokrat sem se počutil nemočnega. A sčasoma so mi na pot prišli ljudje, ki so razumeli, kaj želim, predvsem pa so videli, da to delam izključno zato, ker želim pomagati in ozaveščati. Ko smo na Prešernovem trgu imeli dogodek, posvečen žrtvam prometnih nesreč, in so tja z vseh strani začeli nositi svečke, sem vedel, da sem na pravi poti. Toliko bolečine je v ljudeh, ki so žrtve prometnih nesreč ali so jim prometne nesreče nekoga vzele, da potrebujejo prostor, da to bolečino izrazijo. Takrat sem vedel, da Zavod Varna pot ni samo institucija, ampak bo gibanje.

Zagotovo pa so vam na tej poti pomagale izkušnje iz »prejšnjega« življenja.

Seveda, to, da sem deloval v posebnih enotah, v policiji, da sem imel mednarodne izkušnje, mi je pomagalo, da sem bil v svojih idejah in namenih drzen. Moj novi pogled na življenje pa mi je omogočil, da sem se vsega loteval povsem neobremenjen z uspehom in sem globljo dimenzijo življenja lahko začel prenašati v svoje poslanstvo.

Kako potem vodite svojo ekipo?

Marsikdo bi ob pogledu name sklepal, da sem neizprosen, borben diktator. Nisem, a lahko vseeno rečem, da trava okoli mene ne raste. Za ljudi, ki so leni in pravijo, da se nekaj ne da, ki vidijo samo težave in se nenehno izgovarjajo, ki ne želijo napredka in niso pripravljeni dati delčka sebe za višji cilj, ob meni ni prostora.

Torej od ljudi ob sebi zahtevate odgovornost, hkrati pa jim pustite proste roke, kot sem videla na vašem kolegiju, na katerem sem bila prisotna pred pogovorom.

Ja, sledim načelu, da naredi, kar začneš, in to pričakujem tudi od sodelavcev. V ustaljenih delovnih sistemih te naučijo, da postaneš suženj nadzora, »control freak«. Tega se ne grem več. Jasno povem, kaj želim, potem pa zaupam.

Zaupanje v sodelavce pomeni dajati tudi veliko svobode.

Natančno to. Nočem spreminjati drugih, ker tudi nočem, da drugi spreminjajo mene. Največji izraz ljubezni in naklonjenosti je namreč svoboda, tudi v zasebnem življenju. Če človeka res ljubiš, mu omogočaš svobodo. To ni anarhija, to ne pomeni vse izpustiti iz rok, ampak dati vedeti, da sem tukaj, ko me bo nekdo potreboval. Zato je uspeh posameznika tudi uspeh vseh. Sam ne morem nič, potrebujem tim, podporo, somišljenike. Ko gre kaj narobe, prevzamem odgovornost, zaščitim svoje kolege in se zahvalim vsem, ki so nas popljuvali, potem pa zaprem vrata in se pogovorimo. Pri tem pa sem zelo temperamenten, tega ne skrivam.

Se vam zdi, da pri delu in v življenju izgubljamo občutek osebne odgovornosti, tudi v prometu?

V tem svetu se na splošno izgubljamo, ker imamo vsi omejena znanja, a zelo radi prehajamo v polje drug drugega. Vsak soli pamet zdravniku, učitelju, drugim strokovnjakom, ker je nekje nekaj prebral in misli, da vse ve. To nas dela živčne in ustvarja občutek brezvladja, s tem pa zagotovo izgubljamo veliko na področju spoštovanja, medosebnih odnosov in seveda tudi odgovornosti. V zvezi s prometom rad govorim o vseprisotni odgovornosti. Če kupimo dober avtomobil, je del odgovornosti tudi, da kupimo varen otroški sedež – ne zato, ker bi nas policija, če ga ne bi imeli, kaznovala, ampak zaradi odgovornosti do otroka. Potem se ta odgovornost nadaljuje pri otroku pešcu, kolesarju in kasneje vozniku. Če otrok o varnosti v prometu sliši v šoli in ta koncept živijo tudi njegovi starši, smo bližje viziji nič (vizija, katere cilj je nič žrtev in nič hudih telesnih poškodb v prometnih nesrečah, op. a.). Če otrok doma sliši nasprotno sporočilo, nastane kaos.

So torej otroci ciljna skupina, pri kateri lahko najbolj krepimo to odgovornost? Se prav njim zato največ posvečate?

Tudi, a prav tako zato, ker sem po osemnajstih letih že utrujen od prepričevanja lastne generacije, naj ne pije in vozi, naj upošteva omejitve, pripenja otroke … To so izdelani ljudje, imajo svoj prav in škodljivosti tega se zavedo, šele ko kot povzročitelji pridejo k nam in si želijo, da bi film zavrteli nazaj. Otroci pa so kot testo, ki ga lahko oblikujemo. Imamo krasne učitelje in vzgojitelje, ki delajo z njimi, me pa zelo veseli, da je vedno več tudi mladih staršev, ki se vse bolj zavedajo te odgovornosti in iščejo dodatna znanja, ki jih nato prenašajo v svoje okolje.

Ali bi morali to odgovornost zahtevati tudi drug od drugega? Znane so zgodbe iz vaških gostiln, v katerih pijanemu nihče ne vzame ključa od avtomobila.

Vsekakor bi morali, a v Sloveniji vlada lažna strpnost do alkohola, agresije in hitrosti v prometu. Zanimivo, da samo droge dojemamo kot nevarne, drugega ne tako zelo. V celoti padamo na izpitu odgovornosti in se ne zavedamo, da je najboljši prijatelj tisti, ki ti vzame ključe, ne pa oni, ki je v ključnem trenutku prijazen do tebe. In dejstvo je, da za volanom na plano udarijo vse naše življenjske frustracije.

Stanje duha se torej odraža na naših cestah.

Zelo. Ko sem notranje umirjen, mi je čisto vseeno, kaj se dogaja na cesti, in obratno. Ampak na splošno težko vizualiziramo, koliko ur podpore bo potreboval poškodovanec, ki ga bo treba voziti na rehabilitacijo. Težko si predstavljamo, koliko trpljenja je v družinah ponesrečencev, koliko truda je potrebnega, da si na novo postavijo življenje. In ne predstavljamo si, kako se življenje fundamentalno spremeni, ko ti nekdo umre. Čudno: skoraj vsaka tretja družina v Sloveniji ima nekoga, ki je bil hudo poškodovan v prometu, pa se vseeno nič ne naučimo. Vsi smo že kdaj šli na pogreb, vidimo minljivost življenja, pa ga kljub temu neprestano izzivamo. Tega ne razumem.

Zakaj glede prometne varnosti v glavi ne naredimo preskoka? Smo ljudje prvaki v zanikanju?

Klinični psihologi bi verjetno rekli, da imamo izdelane obrambne mehanizme. Debato o tem prepuščam njim, a zagotovo ne razumemo smisla življenja. Če bi ga, si ne bi nagajali, ampak bi si pomagali in življenje bi bilo drugačno. Mir je tako lepa vrednota in ni samoumeven, najhujše je, če nam kdo vzame mir.

Ampak zagotovo vas kdaj kaj iztiri.

Žalosten sem, ko slišim, da je nekdo uničil radar, ki v naselju varuje mame, očete in otroke prav pred tem človekom. In še vedno me iztiri laž, a v trenutku, ko jo prepoznam, si za tistega, ki jo je izrekel, želim samo veliko osebne rasti in ljubezni. Ker živeti življenje laži je življenje popolne bede. In tega se držim na vseh področjih.

Vaše življenje je en sam preplet delovnega in osebnega področja.

Kar počnem in živim, je zame življenjski slog, ki pa si ga nisem izbral. A vendar moram biti iskren. Delal sem v odnosih z javnostmi, nikoli sicer nisem lagal, sem pa znal resnico zaviti v zelo lep celofan. Baje sem to počel prav dobro, a sem se ob tem notranje polomil, trpel sem. Zdaj mi tega ni več treba, zato se čutim osvobojenega. Za teh nekaj petkov, ki jih živimo, nimam časa biti nekdo drug. Iskrenost osvobaja in rešuje. Poglejte, v Franciji je mama žrtve prometne nesreče predsednika vlade obtožila, da je morilec, ker se je zavzemal za 0,8 promila dovoljenega alkohola v krvi, in povzročila usoden padec njegove priljubljenosti. Po drugi strani te mame in očete obtožujejo, da manipulirajo s čustvi. In v resnici imata oba svetova prav. V Sloveniji pa ju z Zavodom Varna pot združujemo. Žrtve opolnomočimo, da oprostijo in gredo naprej, da spet najdejo smisel. Na drugi strani pa imamo strokovnjake, ki izvajajo preventivne programe v vrtcih in šolah, torej tudi institucionalno. V naše poslanstvo je vključenih veliko čustev in prav je tako.

Kako pa zlitost obeh področij sprejemajo vaši bližnji?

Neskončno sem hvaležen za ženo, ki me ne spreminja in me sprejema takšnega, kot sem. In to ni lahko. Če me v soboto, ko se odpravljamo na izlet, pokliče nekdo, ki je v stiski, je zelo verjetno, da ne bom šel na izlet. Ampak moja žena ve, da s tem ne kažem, da mi je družina manj pomembna, ampak da bolečino tega človeka zaradi izkušnje s hčerko čutim tako globoko in intimno, da bi delal proti sebi, če mu ne bi pomagal in tako izpolnil svojega poslanstva, kot ga dojemam. Žena ve, da bom našel čas za družino in da se bomo še bolj potrudili izkoristiti skupni čas. To njeno razumevanje globoko spoštujem, cenim in ljubim. To je velik dar in tega se zavedam. Moja družina ve, da je zame vse na svetu, nikakor pa nisem svetník.

Pa ste svetník na cesti?

Ne. Ko predavam po Sloveniji, slišim kakšno opazko, da je to tisti, ki hoče prepovedati alkohol. Pa jim rečem: pijte, ni problema, samo potem ne iti v promet, ker to nima smisla – ne za vas ne za druge. Samo to. Ne moraliziram. Tudi meni je težko voziti s hitrostjo trideset kilometrov na uro, če imam avto, ki zmore več. Nisem gozdna vila, ki je zlita z Zakonom o varnosti cestnega prometa. Sam se držim zelo preprostih pravil: nič alkohola, z drogami nikoli nisem imel opravka, varnostni pas in čelada na motorju. Edino področje, na katerem moram vsak dan brzdati svoj temperament, je hitrost, a le tam, kjer ne razumem, zakaj je neka omejitev postavljena, kar seveda ni v naseljih. Ampak vem, kaj lahko pomeni, če vozim hitreje.

Ne zgodi se prometna nesreča, ampak trčenje, kajne? Zavzemate se za to, da bi se uveljavil ta novi termin.

Ko uživaš droge ali alkohol, voziš brez izpita, z mobitelom v roki ali agresivno, posledice tega ne morejo biti nesreča, ker si se zavestno odločil, da boš pil, užival droge in vozil nevarno. To je lahko denimo trčenje, kot so prometno nesrečo formulirali v naši sestrski organizaciji v Veliki Britaniji. Mi smo to idejo le prinesli v Slovenijo. Da smo se s pobudo odločili prav, pa so nam potrdili otroci na delavnicah v vrtcih in šolah, ki so vedno znova opozarjali, da tovrstni trki niso nesreče.

Osemnajst let se že strastno zavzemate za varnost v prometu, za žrtve, njihove družine … Ali se vsega v življenju lotevate s popolno predanostjo?

Če se nečemu posvetim, se rad posvetim v celoti. Ne znam napol in si tega tudi ne želim. Raje nimam nič, kot da imam povprečno.

Kako pa je vaš način razmišljanja združljiv s poslovnim svetom? Se vam zdi duhovna komponenta kompatibilna z njim?

Absolutno. Poznam takšne multipraktike, ljudi, ki znajo oboje. Ampak sam nisem tak in mi na srečo, ker vodim neprofitno organizacijo, ni treba biti. Kar cenim v odnosu s temi ljudmi, je, da oni spoštujejo to, kar sem jaz, in tudi jaz spoštujem njih. Niti slučajno si ne predstavljam, da poznam vse pritiske, s katerimi se soočajo v poslovnem svetu. Poskušam pa jim predstaviti, kdo smo in kaj delamo, ter jih tako morda pridobiti za partnerje, sponzorje, prijatelje … To nam omogoča sobivanje in vesel sem, da tisti, ki imajo možnost pomagati, to tudi delajo ter ne poskušajo spreminjati mene in našega poslanstva. Ko vprašam naše največje partnerje, kako naj se jim oddolžimo, je njihova edina zahteva: ostanite, kar ste. Dragoceno.

Ampak te odnose s partnerji gradite in ohranjate pretežno vi, vodja.

Ja, ampak hranim se s svojim timom, ki mi tak način delovanja sploh omogoča. Veste, članom svoje ekipe vržem na mizo jabolka, hruške in banane. In oni razumejo, da iz tega ne želim smutija, ampak najčudovitejše jabolko, najslajšo hruško in najboljšo banano. Pa seveda naši ambasadorji, oni nam ogromno dajo. Nanje sem tako zelo ponosen, saj so to ljudje s hudo izkušnjo prometne nesreče, ki prihajajo iz povsem različnih okolij in imajo različna ozadja, tudi verska, prav zato pa nas duhovno bogatijo. Zame so dragoceni vsi, štejejo le iskreni nameni in dobre želje, ki nam jih namenjajo številni. To nam je v pomoč in nas ohranja, saj si tako odpiramo številna vrata in pomagamo žrtvam s celovito podporo – od zdravnika, kliničnega psihologa do duhovne oskrbe, če jo potrebujejo, da lahko nadaljujejo življenje. No, pri slednji smo moški največkrat reveži; ženske vstopajo v vse svetove, moški pa imamo pri duhovnosti velike težave.

Zakaj pa imate moški pri duhovnosti težave?

Verjetno je to povezano z moško vlogo (trdnost, moč …), ne vem. Sam večkrat jokam, kot se smejem, in tega mi ni težko priznati ali pokazati. Ko smo odprli Park varne mobilnosti, sem seveda jokal. Nekoč sem nekega lorda v Veliki Britaniji po uspešnem projektu objel, čeprav seveda poznam pravila protokola in poslovnega bontona. A zdi se mi, da ljudje prepoznajo iskrenost in mi tudi neprotokolarnost oprostijo. Pred dvajsetimi leti ne bi imel poguma za to, zdaj pa naredim, kot čutim.

Spremembe družbe se dogajajo zelo počasi ali pa se sploh ne zgodijo. Ali motivacijo, da vztrajate, črpate iz ljudi, ki jim pomagate?

Iskreno priznam, da zelo težko sprejemam zahvale, čeprav se tega učim. Ampak ugotovil sem, da v nekem trenutku ljudem v stiski res pomagamo in se nam od srca zahvalijo, za kar sem seveda hvaležen. Toda na drugi strani nam ti ljudje veliko dajo. Navdihujejo me otroci, mladostniki, odrasli, katerih zgodb ne bi poznal, če se ne bi srečal z njimi. Oni so zame velik dar.

Kaj storite pri sebi, da vas zgodbe, ki jih slišite, ne preplavijo? Kako skrbite za svoj duševni mir?

Vedno v največji temi iščem svetlo točko. Hkrati pa ne čutim pritiska, nisem rešitelj, marsikomu neposredno ne morem pomagati. Povem jim: lahko vas poslušam, objamem, razumem, za pomoč pa imam kliničnega psihologa, psihoterapevta, zdravnika, tudi duhovnika, če želite. Samo svetujem in usmerjam, ljudje pa se sami odločijo, ali bodo šli v Indijo, k zdravniku ali h guruju. Vse je super, samo da zmagajo. Ampak v resnici to, kako prenašati vse to, sploh ni vprašanje zame, ampak bolj za mamico, ki sta ji otroka zgorela v avtu in je danes naša ambasadorka, ali pa za fanta, ki je izgubil pol razširjene družine. No, ko padem, kar se seveda tudi zgodi, pa so mi narava in ljudje izredno v pomoč; morje in hoja, najbolj pa moja družina in vsi sončni ljudje, ki nam tako ali drugače pomagajo, da smo.

Nekateri povzročitelji trkov kasneje pogosto rečejo: ko bi le takrat naredil nekaj drugega. Ali vi pri sebi kaj obžalujete?

Zagotovo bi nekatere reči danes naredil drugače, ampak obžalovati nima smisla, ker se je že zgodilo. Lahko pa se česa naučiš. Hvaležen sem, da živim, in hvaležen sem za preizkušnje, zaradi katerih znam v ljudeh najti dobro ter se na to tudi osredotočiti. To je ključno.