Če imaš nos za posel, te nič ne ustavi

Ko se pripeljete v Celje po glavni vpadnici z avtoceste, na Mariborski cesti ne morete zgrešiti Avtocentra A2S. Sodobno poslopje in logotipi priznanih avtomobilskih znamk že od daleč usmerjajo kupce v salon, lastnike vozil pa v servisno delavnico. Zdi se, da A2S stoji na eni najprestižnejših lokacij v mestu. A včasih je bilo drugače. »Moj oče Srdjan je zaslužen, da smo tukaj,« se nasmeje v svoji pisarni na vrhu stavbe direktor Aljoša Džumhur. »Tu pred dvema desetletjema ni bilo ničesar. Industrijsko predmestje, nekaj skladišč in tu, kjer smo danes, stara hiša. Izvedeli smo, da je naprodaj, se vrgli na glavo, nabrali ves denar, kar smo ga lahko – in drugo je, kot se reče, zgodovina. Lokacija je super, nam je pa dejansko zmanjkalo prostora, zato smo si morali ob širitvi poslovanja zdaj poiskati še dodatno celjsko parcelo in smo doma na dveh koncih. Ker tu seveda tudi ostajamo.«

V krizah se vidi, iz kakšnega testa si

»Ko se spomnim, kaj vse smo morali narediti, da smo kupili tole zemljišče, ugotovim, da smo se vedno znali lotevati izzivov in da znamo prebroditi tudi težke čase,« pove Džumhur. »Petdeset let sem že praznoval, tako da se spomnim marsičesa,« umirjeno pove ob vprašanju, kako je na posel vplivala epidemija, kaj pomenijo težave z dobavljivostjo čipov za vozila in kako se poznajo današnje globalne krize. »Spomnim se časov, ko smo ob osamosvojitvi Slovenije postavili temelje za naš avtomobilski posel. Prej so ljudje na avto čakali tudi po eno leto, potem se je trg začel sproščati in tisti, ki so začutili priložnost, so lahko uspeli. V naši družini smo bili trgovci, prej nismo imeli avtomobilskega pedigreja, na primer servisa tako kot številne druge hiše, s katerimi smo danes del partnerske trgovsko-servisne mreže družbe Porsche Slovenija. Prodajali smo računalnike, tudi pozneje skozi našo zgodovino smo imeli še druge posle, od mode do elektronike. Ampak sam sem še kot študent prodal prva rabljena vozila in ugotovil, da mi gre to dobro od rok. In tako je začel rasti naš avtocenter.«

Delati moraš na dolge proge

Tridesetletna pot od prve prodaje pa do današnjega trdnega sodobnega podjetja je bila dolga. Džumhur poudarja, da je najbolj ponosen, da so jo v podjetju prehodili z ekipo številnih zaposlenih, ki so mu zvesti praktično od začetka. »Ljudje naredimo posel. Audi, ki ga boste kupili pri nas, bo lahko povsem enak kot tisti, ki ga boste dobili pri drugi avtohiši. To pomeni, da morate imeti dober razlog, da pridete prav k nam. Zato vselej ponavljam, da je treba delati dolgoročno, odgovorno in z mislijo na kupca, ne pa le nase. Tako je pri nas. Imamo svežo kri, mlade, obetavne, res dobre kadre, na drugi strani pa trdno jedro, v katerem smo vsi kot velika družina – tudi tisti, ki nismo v sorodu,« se nasmeje. »Tako je delal že oče, od leta 2006, ko sem tudi formalno prevzel vodenje, pa se sam še posebej trudim, da imamo dobro vzdušje. V hiši se nihče ne vika, vedno poskušam začutiti utrip v ekipi, človeško razumeti, kaj je komu všeč in kaj ga morda žuli.« A2S je še vedno v družinski lasti. So se pa v podjetju odločili, da tudi z manjšim deležem v družbi izkažejo zaupanje paru, ki je z njimi v dobrem in slabem. »Andreja Buneto je poleg mene direktorica, njen partner Boštjan Buneto pa vodi servis. Uspehi podjetja so tudi njuna zasluga in edino pravilno je, da to tudi primerno ovrednotimo,« pojasni Aljoša Džumhur.

Dokler imaš motiv, imaš tudi energijo

Oče treh sinov, katerih zgodbe se prepletajo s športom, hkrati pa tudi s podjetjem, pred seboj vidi še veliko ciljev. »Povem vam, da zame denar ni več največja motivacija. Mislim, da me poslovni izzivi vlečejo naprej, in res ne razmišljam, da bi se umaknil in samo še užival. Vedno je kaj novega. Enkrat imaš težave, ker bi lahko prodal več vozil, kot jih lahko dobiš. Potem spremljaš, kako se razvija avtomobilski svet, in si rečeš: ‘Uf, tole bo pa spet velika reč.’ Poglejte na primer elektriko. Na začetku sem bil skeptik, z zanimanjem sem bral o Musku, a sem si mislil, da živi v oblakih. Pa govoril sem, da bom med zadnjimi, ki se bodo usedli v električni avto, ker imam rad tisti stari zvok motorja. Ampak potem sem najprej ugotovil, da lahko tak avtomobil noro dobro pospeši, potem pa sem že iskal odgovore. Koliko električnih polnilnic potrebujemo, kje bomo pridobivali elektriko, kaj bo z reciklažo baterij …? In spet imam dela za več let,« se smeje ob pogledu v prihodnost.

Aljoša daje vtis, da uživa v akciji. Je tako tudi v prostem času? »Vedno. Potujemo družinsko. Če gremo čez lužo, si najamemo kak večji avto in raziskujemo. Mogoče bi kdaj res moral malo manj pritiskati na plin. Priznam, da sem se vsaj enkrat pošteno zamislil. Po nekaj tednih potepanja smo sedeli na letališču in čakali na odhod domov. Žena mi je napol v šali rekla: ‘Veš kaj, v tako lepih hotelih smo bili, ampak niti dve uri časa nisem imela, da bi lahko uživala. Saj smo ves čas samo raziskovali in dirkali naokrog!’ Ampak tak pač sem. Raziskovanje me osrečuje. In ali ni lepo, da imam tudi tako službo, v kateri lahko vedno iščem kaj novega?«