Družina, človek, strast

Iz pisarne v najvišji etaži Avtohiše Vrtač na Primskovem, ob vstopu v Kranj, na eni najprometnejših gorenjskih vpadnic, se odpira čudovit pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Njihovi vrhovi, ki se vzpenjajo krepko čez dva tisoč metrov, so primerna kulisa za zgodbo tega podjetja z družinsko tradicijo, ki se danes ponaša z enim najsodobnejših prodajno-servisnih centrov daleč naokrog.

Družinska zgodba

Aleksandru – mnogi mu rečejo kar Sandi – je usoda avtomobilizem položila naravnost v zibelko. »Mama se je pogosto šalila, da sem očeta pripeljal nazaj domov,« opiše začetke današnje avtohiše. Ob sinovem rojstvu pred dobrega pol stoletja je oče Martin namreč nehal delati kot serviser v nemškem Stuttgartu in se je vrnil v domovino. Na Visokem je v obrtni delavnici, tedaj še skupaj z bratom, Aleksandrovim stricem Janezom, začel servisirati avtomobile in kmalu so Vrtače poznali številni gorenjski lastniki štirikolesnikov, še posebej tisti, ki so prisegali na Volkswagne.

A pripoved o družinski delavnici, kakršnih po vsej Sloveniji že pred leti ni manjkalo, se je kmalu začela razvijati v veliko večjo zgodbo. Aleksander in njegov brat Martin, danes v avtohiši vodja servisa, sta sledila očetovim stopinjam. Že sredi svojih dvajsetih let je bil Aleksander tisti, ki je začutil, da lahko preseže lokalne okvire in si zastavi višje cilje. Vajeti podjetja je prevzel leta 1993, istega leta, kot se je na slovenski avtomobilski zemljevid vpisal tudi Porsche Slovenija, ki je danes največji igralec na avtomobilskem trgu v Sloveniji.

»Čas je bil res primeren. Trgovci in serviserji smo dobili priložnost, da stopimo korak naprej. V naši hiši smo spoznali, da je to prava pot. Imeli smo željo, pogum in ambicijo,« pravi Aleksander Vrtač. Pod njihovo streho so se ob Volkswagnovih osebnih in gospodarskih vozilih skozi leta zbrale vse znamke, ki jih zastopa Porsche Slovenija. Prvi se je pridružil Audi, za njim je prišla ŠKODA in na koncu še SEAT. »To ne pomeni, da so nam vse te znamke zaupale kar na lepe oči,« resno pove direktor. »Nasprotno, trdo smo delali in dosegali take rezultate, da so partnerji ugotovili, da smo vredni njihovega zaupanja.«

Zaupanje so Vrtačevim izkazovale tudi številne stranke, ki so dobri dve desetletji, od leta 1998 pa vse do lani, obiskovale Avtohišo Vrtač v Stražišču. Medtem ko je bilo avtomobilov tam vse več, prostora pa vedno manj, so pri Vrtačevih – najprej v glavi, nato na papirju in potem tudi na gradbišču – že pripravljali temelje za sodobno avtohišo, v kateri poslujejo danes.

Več kot le služba »Človek mora biti ponosen na teh več kot devet tisoč kvadratnih metrov,« pravi Aleksander Vrtač. »Ampak če kdo misli, da je bila pot lahka, se krepko moti. Zelo trdo smo delali v Stražišču, hkrati pa smo točno vedeli, da želimo postaviti svoj objekt na Primskovem. Več kot desetletje smo kupovali različna zemljišča, da smo si lahko ustvarili nov dom tukaj, kjer je danes.« V novem, že od daleč nezgrešljivem centru mobilnosti danes dela že šestdesetčlanska ekipa redno zaposlenih. Na stari lokaciji, ki jo ohranjajo, jih je še dvajset.

»Ponosen sem na našo ekipo. Trdno jedro imamo, mnogi zaposleni so del Avtohiše Vrtač že dolga leta. Številne smo tudi vzgojili pri nas. Ko delaš z mladimi, imaš v rokah elastičen material, marsičesa jih lahko naučiš,« pojasnjuje direktor. »S kulturo podjetja in komunikacijo lahko narediš ogromno. Človeški odnosi so ključni. Štejejo pohvale in konstruktivne kritike, nujni pa sta tudi tista ambicija in strast, ki ju imamo sami. Na spoznavnih pogovorih zato rad vidim odziv sogovornikov, kandidatov za delo pri nas. Videti moram, ali imajo tisto iskrico v očeh, ali jim zaigra srce, ko gledajo avtomobile, se jih dotikajo, delajo z njimi. Uspešen je lahko le tisti, ki razume, zakaj je prišel delat sem. To mu ne sme biti le služba, živeti mora s tem. To velja zame in za druge,« pojasni.

Človek na prvem mestu »Živimo v dinamičnih časih, razvijajo se nove tehnologije, inovacij ne moremo niti prešteti, digitalizacija spreminja svet. Ampak to so za človeka pripomočki, ne smejo nas zasužnjiti,« opozarja Vrtač. »Človek je danes še pomembnejši, kot je bil pred desetletjem ali dvema. Če ga zanemarjaš, si delaš veliko škodo,« razlaga svojo filozofijo. Ta se mora kazati v odnosu do strank, do partnerjev in med sodelavci. Tudi to je razlog, da imajo v avtohiši svoje dolgoletne tradicije. Aleksander, ljubitelj nogometa (njegovo pisarno krasi tudi na humanitarni dražbi kupljen dres vratarja Jana Oblaka), tako že trideset let brca žogo z ekipo iz podjetja. »Da bi imel kaj protekcije, ker sem direktor? Zelo dvomim, da mi kdo kaj podari na igrišču. Nasprotno, saj veste, kako je. Kdo pa si ne želi kdaj pa kdaj vsaj malo brcniti svojega direktorja?« se smeji ob pripovedovanju športnih prigod.

Kako pa je v poslu? Aleksander Vrtač je očeta nasledil zelo hitro, bodo tudi njegovi otroci kmalu prevzeli delo? »Naša generacija ima še veliko ciljev. Mislim, da bom še kar nekaj časa tukaj. Se pa seveda tudi že veselim mladih moči. S tremi sinovi smo se v preteklih letih že prebili skozi tisto obdobje, ko mora otrok vedno delati nasprotno od tistega, kar se zdi prav staršu. Zdaj so tu že diplome, pred vrati magisteriji, interesa za strojništvo in elektotehniko v naši hiši ni zmanjkalo. Otroci pridobivajo prava znanja. Seveda bom vesel, če jih bodo lahko uporabili in unovčili doma, v našem družinskem podjetju. Ne bom imel težav s predajo obveznosti in pristojnosti v Avtohiši Vrtač, ko se bom upokojil.«