V mladosti je Marko Lukić kot profesionalni plezalec premagoval zahtevne smeri po vsem svetu, nato pa je pred četrt stoletja vstopil v družinsko podjetje. Danes je Lumar kot vodilni proizvajalec skoraj ničenergijskih lesenih montažnih objektov tudi zrcalo njegovih osebnih vrednot, načel in ciljev.
Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Ta hiša v Rušah pri Mariboru je na pogled tradicionalna in zelo lepo umeščena v prostor. Po njenih prvih petindvajsetih letih bi rekel, da se dobro stara. To je tisto, kar si želimo v Lumarju: da arhitektura ni podrejena hipni modi, ampak je v prvi vrsti funkcionalna in se dobro vklaplja v prostor, hkrati pa je prijazna ljudem, ki prebivajo v njej.
Še kar sem v prvi. Že nekaj časa načrtujem nov dom. Ampak veste, kako je, ko si perfekcionist in vselej iščeš neki ideal. Tudi pri vsaki hiši potem gledaš, kaj bi lahko bilo narejeno še bolje. To nedokončano zgodbo bo treba presekati. Zdaj izbiram med tremi hišami. Ena od teh bo zagotovo naslednji dom.
Ko smo začeli, smo bili vizionarji, mi in tisti, ki so se tedaj odločili za nakup naše hiše. Ti ljudje še vedno žanjejo sadove svoje odločitve. Zelo malo energije porabijo za ogrevanje, čeprav so hiše, zgrajene pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti, tehnološko neprimerljive z današnjimi. Kaj pa smo delali kot družba? Po navadi posameznika in družbo vodi kratkoročni interes, ta pa je običajno zgolj finančne narave. Danes se to razumevanje sicer spreminja. Ampak ves čas ugotavljam, da se za trajnostne projekte, kot so nizkoenergijske in pasivne hiše, samo majhen del ljudi odloča na osnovi neke velike ideje, skrbi za okolje. Teh, ki so dovzetni za novosti, je malo, mogoče desetina. Drugi o taki hiši začnejo razmišljati takrat, ko jih okoliščine udarijo po žepu. Ampak problem je, da pri že zgrajeni hiši zelo težko spreminjamo svoje odločitve. Slaba odločitev nas potem spremlja še desetletja. Zato je smiselno prisluhniti strokovnjakom, se pred odločitvijo dobro informirati. Pravimo, da je hiša trajna dobrina. Zanjo se ne bi smeli odločati impulzivno.
Ne, nisem razmišljal, da je to poslovna priložnost. Zelo dolgo je bil to nišni trg, tako da je šlo za odsev mojih osebnih preferenc, načel in vrednot. Preden sem prišel v poslovni svet, sem glavnino časa preživel zunaj, v naravi. Bil sem profesionalni plezalec, potoval sem po svetu. Ko veliko spiš zunaj, ko dihaš z naravo, imaš do nje seveda drugačen odnos. Zame je bila odločitev, da se v poslu usmerim v nekaj, kar ima najmanjši vpliv na okolje, samoumevna. Danes o trajnosti govorijo vsi, na začetku naše poti pa je bilo to slišati precej donkihotovsko.
Veliko ljudi najprej pomisli na manjšo porabo energije in manj obremenitev za okolje. Ampak to ni vse. V osrčju trajnosti je človek. Gre za naše počutje, za zdravje. O tem razmišljamo pri naših hišah. Začeli smo s tehnologijo, zagotovili kakovosten toplotni ovoj, uredili ustrezno prezračevanje in podobno. Hkrati pa smo vselej upoštevali udobje bivanja. Hiša mora biti primerno zasnovana, funkcionalna, ustrezno osvetljena … Ko govorimo o trajnosti, je vprašanje tudi to, kako z najmanj materiala zgraditi najboljšo hišo. Ni izziv postaviti veliko hišo, ampak narediti ravno prav majhno hišo, s katero si zadovoljimo vse potrebe. Seveda so danes naše hiše tudi pametne, povezljive. To je naslednji korak, kako še zmanjšati porabo energije in hkrati povečati udobje. Ne smemo pa se ujeti v zanko prepametne hiše. Dom mora biti prijazen. V njem ne smem čutiti negativnih posegov tehnike, gre za to, da se sploh ne zavem, da mi ta zagotavlja optimalno bivanje.
Še sanja se mi ne. In to je tisto, kar je čarobno. Najboljše stvari se ne zgodijo po načrtu. Dokler načrtuješ v polju poznanega, ne moreš ustvariti presežka. Izziv se skriva v tem, da poiščeš nov navdih, začutiš duha časa in si iskren do sebe. Poslovni rezultat je najboljši takrat, ko delaš v skladu s svojimi vrednotami in poslanstvom, ne pa takrat, ko v Excelu gledaš, kakšna številka se bo izpisala pod črto. Ta mora biti posledica, ne pa izhodišče. To je moja definicija trajnostnega poslovanja.
Danes se mi to obdobje zdi odlična izkušnja in lekcija. Lumar smo prodali ameriškemu skladu. Naslednji dan smo se doma zbudili in spoznali, koliko nam je vselej pomenilo naše podjetje, kaj so njegove vrednote in kultura. To je bil trk dveh civilizacij, na eni strani družinskega podjetja, na drugi pa fonda, v katerem je odločevalce zanimala le tista zadnja celica v Excelu. Sam sem ugotovil, da ne morem razvijati novosti, če moram vnaprej projicirati, kakšen je lahko donos. Počutil sem se, kot bi hotel teči, nekdo pa bi mi zadaj pripel težek plug, ki bi ga moral vleči s seboj. V tem obdobju sem se naučil, kako se strukturirajo stroški in nadzorujejo številke, ker to vlagatelji, kot smo jih imeli mi, obvladajo vrhunsko. Ampak njihov pogled na svet, smer, v katero so vodili družbo – to je v popolnem nasprotju z mojimi predstavami. Razšli smo se, odkupili podjetje nazaj in odtlej se še bolj zavedamo, kaj je za nas pomembno.
Morda vas bo presenetilo, ampak na začetku sem bil kljub vsemu povedanemu bolj poslovno usmerjen. Ko sem se še iskal, ko je bilo ogromno novega, sem se zatekel v na videz varen objem številk in izkušenj drugih. Šele s časom sem si upal več. Pri vizionarstvu je kot pri športu. Ne moreš napredovati, če ti kdaj ne spodleti. Občutiti moraš tudi poraze, padce. V Sloveniji tega ni prav veliko. Športnikom včasih še oprostimo, podjetnikom pa veliko težje. Zato je naše podjetniško okolje izredno zahtevno. V tujini se iz neuspeha učiš in deliš izkušnje z drugimi, pri nas pa se skriješ v kak temen kot, da te ne bi kdo vprašal, kaj je šlo narobe. Vizionarstvo je vselej tvegano, ampak po drugi strani je tudi nagrada neprimerljivo večja, kot če hodimo po poteh, po katerih so šli že drugi. To je enako kot v gorah. Če greste na Triglav po najobičajnejši poti, je tam gneča. Če želite pravo samoto, resnično izkušnjo, greste drugam. Triglavska severna stena, Čopov steber, nato Sfinga: tam je nagrada veliko večja.
V plezanju sem se naučil, da se je treba maksimalno skoncentrirati na cilj. Tam komunikacije ni veliko, če pa je, mora biti jasna in hitra. Ko danes pogledam nazaj, priznam, da sem potreboval čas, da sem začel sprejemati tudi drugačna mnenja. Zdaj vem, da tudi takrat, ko mi je cilj jasen in imam v glavi pot do njega, ki se mi zdi prava, nisem nujno tisti, ki bo to pot prehodil sam. Zaupam tudi drugim, predvsem mlajšim. V Lumarju imamo pravi potencial, dobivamo nove vodje, ki prevzemajo odgovornost in so pri svojem delu avtonomni. In veste, kaj se zgodi? Seveda ne pridemo vedno do tja, kamor sem si zamislil. Po navadi gremo zaradi množice idej še dlje in stopimo še korak iz ustaljenih tirnic. Sam tja ne bi mogel priti.
Na začetku pogovora sem omenil, da sem perfekcionist. Popravil se bom in rekel, da sem bil včasih perfekcionist. Perfekcionizem je odličen za vrhunskega športnika ali pa takrat, ko imaš zelo jasen cilj, ki ga želiš doseči. Dolgoročno pa človeka izčrpa. Če nikoli ni nič dovolj dobro in ne znaš uživati v trenutku, v delu, ki si ga opravil, ker že gledaš naprej, ne moreš začutiti pravega zadovoljstva. Kar pa zadeva moj značaj danes, bi rekel, da mi leta in zrelost prinašajo več mirnosti, tudi nekaj več potrpljenja. Če me prej niste poznali, morda danes ne boste dobili takega vtisa, ampak verjemite, da sem bil v mlajših letih še veliko bolj premočrten. Ostajajo pa mi enake vrednote kot v mladosti. Človek je v primerjavi z naravo majhen, ne pa vsemogočen. Veliko ljudi, ki uspejo v poslu ali pa pridejo na pomemben položaj, dobi občutek superiornosti. To je zanka, v katero se človek ujame, če ima okoli sebe le ljudi, ki ga trepljajo po hrbtu in mu kimajo, nikoli pa mu ne nastavijo ogledala. Takim svetujem, naj gredo malo v naravo. Ko si v gorah ali v steni, ko zapiha močan veter ali v bližini udari strela, varno zatočišče ali topla koča pa je daleč stran, se zaveš svoje nepomembnosti. To je lekcija, ki mi jo je dalo plezanje. Naučilo me je skromnosti in ponižnosti.
Ko si v poslu, se ne moreš kar ustaviti in prepustiti času, da bi kadar koli že prinesel naslednjo dobro idejo. Seveda pride obdobje, ko sanjaš o nekem cilju, vložiš vso energijo in ga dosežeš, nato pa zazeva praznina. Tu te potem pri delu zmotivirajo sodelavci. Ampak pomembno je, zakaj delaš. Ali je navdih za nove ideje in cilje tvoja resnična želja ali pa se želiš le primerjati z drugimi? Današnja družba je taka, da nas z vso to množico digitalnih kanalov in komunikacij sili v nenehno primerjanje in posledično tudi v nezadovoljstvo, ker ne moremo biti najboljši v vsem, kar vidimo na internetu. Živimo v potrošniški družbi in imamo občutek, da moramo imeti vse. Ampak za vsako uspešno zgodbo jih je še na tisoče, milijone, ki se niso končale tako srečno. Vztrajati moramo na svoji poti, a se tudi zavedati omejitev. Nismo vsemogočni.
Ja, letos mineva petindvajset let, odkar sem preplezal smer Just Do It zahtevnosti 8c+ na Monkey Faceu. Takrat je bil to dober dosežek. Odtlej se je spremenilo ogromno, danes vrhunski plezalci to splezajo na pogled, brez poprejšnjega spoznavanja stene, in še vrsto drugih smeri. Janja Garnbret je neskončnokrat boljša plezalka, kot sem bil jaz. Ampak še vedno rad plezam, predvsem poleti. Ostajam v varni coni, čeprav pri vsaki stvari obstaja tudi nekaj tveganja. Zame je plezanje genialen šport. Vpeto je celo telo, tudi glava ves čas dela na polno, si v naravi. Mi pa zmanjkuje časa za pripravo in brez treninga pri plezanju ne moreš narediti prav veliko. Zato se zdaj posvečam tudi kolesarjenju, gorskemu in cestnemu, ter turnemu smučanju.
Z ženo nama je posebej fino, ko se odpraviva kam v gore, v Dolomite, Švico, kamor koli, kjer se prebudijo stari spomini in je čudovita narava. Potujeva z majhnim avtodomom, z najino Volkswagnovo Californio, ki je že v častitljivih letih. Namenoma si ne želiva česa večjega. Ta najin dom na kolesih naju usmerja v bolj asketski in pristen način preživljanja prostega časa. Obdanosti z neštetimi informacijami, z vso mogočo tehnologijo je dovolj že skozi leto. Na dopustu tega ne pogrešam.
Včasih sem se ogromno vozil, mimogrede se mi je na števcu nabralo desettisoče kilometrov. Zdaj sem v avtomobilu precej manj. Če se le da, se v službo pripeljem s kolesom.
Vselej me zanima, kaj se dogaja v avtomobilizmu, kam gre razvoj, kakšni so proizvodi, kako vplivajo na naše življenje, kako se na primer spreminja miselnost uporabnikov. Nikoli si ne bi mislil, da moji otroci sploh ne bodo želeli avtomobila oziroma jim ne bo pomenilo toliko, ali je vozilo v njihovi lasti ali le v uporabi. To so teme, zaradi katerih se tudi v poslu rad povezujem s podjetji iz te industrije.
Danes je to zame predvsem prevozno sredstvo. Ko sem kje dlje na potovanju, mi lahko zadošča tudi najmanjši model rent-a-cara. Za dnevno uporabo pa je moj avto predvsem prostor, ki mora biti čim manj stresen in čim bolj varen. Ko sem bil mlad, sem bil tudi hiter voznik in sem po lastni krivdi uničil kar nekaj pločevine. Potem sem se umiril in morda kar pozabil, da se mi lahko kaj zgodi. Pred kratkim pa sem se zapletel v nesrečo z drugim vozilom. Že spoznanje, da sem jo zakrivil, je bilo močan opomnik. Zamislil sem se, kaj se je zgodilo. Po eni strani sem ugotovil, da sem bil zaradi vseh asistenčnih sistemov manj pozoren in sem zmotno menil, da bo tehnologija zame opravila čisto vse. Po drugi strani pa sem spoznal, kako varni so lahko danes avtomobili. Enaka nesreča bi bila morda pred dvajsetimi, tridesetimi leti lahko usodna.
Absolutno. Vozim jih zadnja štiri leta in upam si trditi, da gre z električnega avta le redkokdo nazaj na klasičnega. Ne rečem, da kdaj ne vzbudi čustev tudi vožnja s tistim starim nabojem, zvoki, ampak zase bi vselej izbral elektriko. Zaradi električnih avtomobilov sem se spremenil. Sem veliko bolj umirjen voznik, vzamem si več časa in v vožnji tudi bolj uživam oziroma uživam na drug način. Rekel bi, da sem moral najprej v glavi izbrisati stari program in naložiti novega, da sem v električnem avtomobilu začel uživati.
Vezane vsebine
Vse novice
