Tekst: Jak Vrečar
Ista ura, drugačna izkušnja
Ura je 6.50 zjutraj. Dva človeka sedeta vsak v svoj avtomobil. Prvi pozna svojo pot in je vajen časa, ki ga bo porabil zanjo. Prevoziti mora šestdeset kilometrov, promet je tekoč, navigacija napoveduje prihod na cilj ob 7.50 in ta ura se med vožnjo skoraj ne spremeni. Drugemu navigacija sprva napoveduje precej krajšo, 40-minutno vožnjo in prihod ob 7.30. A že pri prvem križišču obtiči v koloni. Ceste na zemljevidu se barvajo v vse temnejše odtenke rdeče in navigacija obvesti, da je »promet gostejši kot po navadi« (čeprav se zgodba zadnje čase ponavlja iz dneva v dan). Na zaslonu se napovedani čas prihoda premakne najprej na 7.38, nato na 7.50.
Voznik se ne more več izogniti jutranjemu stresu. Bi bilo bolje zaviti na stransko pot ali poskusiti še z obvozom mimo glavne ceste skozi naselje, ki je prejšnjič prinesel prihranek štirih minut? Bo treba jutri na pot še prej, morda raje ob 6.30, čeprav se službeni čas začne šele ob 8.00? Kako naj načrtuje jutro, če se predvideni čas vožnje med potjo tako hitro spreminja? In navsezadnje, kakšen smisel sploh ima vožnja, če avto največjo hitrost doseže v zadnjih stotih metrih, ko se spušča po dovozu v službeno garažo?
Ko protagonista naše zgodbe ob 7.50 prispeta na cilj, je za obema natanko ena ura, preživeta v avtomobilu, toda njuni jutri sta povsem različni. Prvi vstopi v pisarno z občutkom, da ima dan pod nadzorom, drugi pa utrujen od spremljanja zamud, tehtanja obvozov in negotovosti, kdaj bo zares prišel v službo. Zdi se mu, da je pol svoje dnevne energije porabil, še preden se je sploh lotil prve delovne naloge.
Zato je pri mobilnosti poleg trajanja in razdalje smiselno meriti še nekaj, kar je težje merljivo, a v današnjem svetu vse bolj očitno: (ne)predvidljivost poti in kakovost časa, ki ga preživimo na njej.
Slovenci smo izrazito avtomobilsko mobilni. Z avtom prevozimo približno dve tretjini vseh dnevnih poti.
Slovenija: pol milijona razlogov
Po podatkih Statističnega urada RS je imelo ob koncu leta 2025 več kot pol milijona delovno aktivnih prebivalcev zaposlitev zunaj domače občine. Povedano drugače, vsak drugi delovno aktiven prebivalec je medobčinski delovni migrant. To sicer še ne pomeni, da so se vsi ti ljudje vsak dan odpeljali na delo, saj dopusti, odsotnosti in delo na daljavo zmanjšujejo dejanske prometne tokove. Zgovorno pa kaže, kako pomembno vlogo ima razporeditev delovnih mest pri vsakodnevni mobilnosti ljudi.
Iz statistične slike pričakovano izstopa Ljubljana: v metropolo po podatkih SURS dnevno prihaja na delo več kot sto štirideset tisoč zaposlenih iz drugih občin. Za delodajalce so to potencialni kandidati in sodelavci, ki so vsak delavnik odvisni od dogajanja na cestah, voznih redov in včasih še zadnjega prostega parkirnega mesta. Za zaposlenega pa je to čas, ki mu vsak dan pomeni vmesni člen med domom in delom ter vpliva na oba.
In kako je v Sloveniji v primerjavi z Evropo? Precej podobno. Po primerljivih Eurostatovih podatkih enosmerna pot na delo v Sloveniji traja 23, v EU pa 25 minut.
Izziv: čas kot neznanka
Marsikdo brez posebnih težav v svoj delovni dan vključi uro vožnje, če se lahko zanese na to, da je ta čas konstanta. Precej napornejša pa je pot, za katero je treba vsak dan prišteti še varnostno rezervo, ker se ne ve, ali bo zanjo potrebnih petintrideset, šestdeset ali devetdeset minut. Tudi kadar pot na koncu ni posebej dolga, negotovost vpliva na odločitve že pred odhodom: kdaj se odpraviti od doma, kdo bo odpeljal otroka v vrtec, ob kateri uri se dogovoriti za prvi sestanek ali termin …
Čas, v katerem nekaj aktivno počnemo in lahko sami določamo naslednji korak, običajno doživljamo drugače kot čas, ko smo prisiljeni čakati brez jasnega odgovora, kako dolgo bo to trajalo. V koloni ne izgubljamo zgolj minut. Pozornost nam vedno znova uhaja k uri, iščemo izhod, presojamo, ali smo izbrali napačen pas, in v mislih že prestavljamo obveznosti po prihodu na cilj. Prav občutek, da ne moremo vplivati ne na hitrost ne na končni čas, lahko utrujenost in frustracijo poveča tudi takrat, ko se pot po številu minut nazadnje ne izkaže za posebno dolgo.
Ne gre le za subjektiven občutek, temveč za pojav, s katerim se ukvarjajo tudi raziskovalci. V izraelsko-kanadski raziskavi, objavljeni septembra 2026 v znanstveni reviji Journal of Transport & Health, so proučevali povezavo med predvidljivostjo poti in zadovoljstvom z njo. Ugotovili so, da je predvidljivost pomembna tudi ob upoštevanju trajanja poti. Del razlage se skriva v občutku avtonomije: če lahko zanesljiveje načrtujemo prihod na cilj, se nam zdi, da bolj razpolagamo s svojim časom.
V Sloveniji ima več kot 510.000 delovno aktivnih prebivalcev zaposlitev v drugi občini, kot je občina njihovega prebivališča. Samo v Ljubljano se na delo iz drugih občin vsak dan vozi več kot 140.000 oseb.
68 % vseh dnevnih poti prebivalcev Slovenije se opravi z avtomobilom. 55 min je povprečni skupni dnevni potovalni čas prebivalca Slovenije.
Vir: SURS, Delovne migracije, 2025.
Avtomobil pomaga upravljati čas
Prometa ne moremo odpraviti s pritiskom na tipko. A sodobno vozilo lahko zmanjša del negotovosti in napora, ki ju prinaša pot. Ključno ni le, koliko funkcij ima avtomobil, temveč katere vidike voznikove vsakodnevne izkušnje te funkcije izboljšujejo.
Vzemimo jutranji zastoj pred mestom. Navigacija, ki prometne podatke spremlja v realnem času, ne more odstraniti kolone. Lahko pa pravočasno pokaže, kaj se je zgodilo, predlaga smiseln obvoz ali popravi oceno časa prihoda. Razlika je pomembna: namesto ugibanja, ali bo še ujel sestanek, se lahko voznik prej odloči, komu naj sporoči zamudo in ali se splača zamenjati pot. Prihod je predvidljivejši tudi zaradi na videz manj pomembnih podatkov, denimo o prostih parkirnih mestih. Pri električnih avtomobilih je podobno: načrtovanje polnilnih postankov, preverjanje razpoložljivosti polnilnic in predhodna priprava baterije na hitro polnjenje zmanjšajo možnost neprijetnih presenečenj na daljši poti.
Drugačna je obremenitev med počasnim premikanjem, ko mora voznik desetine minut ponavljati isti niz opravil: spelji, ustavi, ohrani razdaljo, spremljaj vozni pas. Prilagodljivi tempomat in sistemi za pomoč pri vožnji v zastojih lahko, kadar razmere in oprema to dopuščajo, razbremenijo prav ta monotoni del poti. Ne spremenijo nujno časa prihoda, lahko pa ublažijo občutek, da je vsaka minuta v koloni dodatno fizično opravilo.
In potem je tu še kakovost časa, preživetega v kabini. Zvočna izolacija, ergonomski ali masažni sedeži, samodejna klimatska naprava in predhodno ogreta oziroma ohlajena notranjost ne premaknejo kazalcev na uri. Lahko pa vplivajo na to, kako utrujen bo voznik prišel na cilj, zlasti po dolgi ali zahtevni poti. Glasovno upravljanje in premišljena povezljivost medtem pomagata, da za enostavna opravila ni treba toliko posegati po zaslonih. Vrednost teh rešitev se zato ne pokaže le med vožnjo, temveč tudi ob prihodu, ko vozniku ostane več zbranosti in energije za nadaljevanje dneva.
Pri tem je pomembna razlika med voznikom in sopotnikom. Voznik ostaja odgovoren za vožnjo, tudi če mu pomagajo napredni asistenčni sistemi; elektronska pomoč namreč ni dovoljenje za delo za volanom ali preusmeritev pozornosti. Sopotnik pa lahko v ustreznih okoliščinah del poti nameni službenemu klicu, pripravi na sestanek ali počitku. Ista kabina torej dvema človekoma lahko ponuja povsem drugačne možnosti.
Toda meja je jasna. Avtomobil lahko izboljša izkušnjo posamezne poti, ne more pa odločiti, ali bi jo bilo mogoče preskočiti. Prav tu se zgodba z voznikovega sedeža preseli v pisarne kadrovskih služb, k vodjem in k tistim, ki načrtujejo naše kraje: podjetje lahko vpliva na pogostost in čas prihodov na delo, prostorska politika pa na to, kako daleč narazen so domovi, delovna mesta in storitve.
Za pot ni pomembno le, koliko minut traja. Šteje tudi, koliko negotovosti nam prinese.
Ko odloča pot na delo
Za delodajalca je odpiranje novega delovnega mesta vedno tudi vprašanje dosega. Koliko kandidatov je pripravljenih vsak dan opraviti daljšo pot? Koliko jih bo ponudbo zavrnilo, če se bo poleg osemurnega delovnika treba vsakodnevno še dve uri voziti? In kako dolgo je takšna ureditev vzdržna, ko se spremenijo življenjske okoliščine, družinske obveznosti ali urnik?
Raziskava, objavljena julija 2026 v reviji Travel Behaviour and Society, je na podlagi zaposlitvenih scenarijev pri sodelujočih iz Nemčije, Avstrije in Švice pokazala, da se pripravljenost za daljšo pot poveča, kadar je treba redkeje prihajati v pisarno. Zanimiva je ugotovitev, da pri hibridnem delu o poti vse pogosteje razmišljamo kot o tedenski, ne več nujno vsakodnevni obremenitvi.
Ko delodajalec organizira pot
Nizozemski tehnološki velikan ASML je vsakodnevno mobilnost zaposlenih vključil v organizacijo dela. Eden ključnih svetovnih proizvajalcev opreme za izdelavo čipov poleg hibridnega dela in tako imenovanih satelitskih pisarn uporablja sistem organiziranih prevozov, ki povezuje okoliška mesta, železniško postajo v Eindhovnu, parkirišča P + R in poslovni kompleks v Veldhovnu. Zaposleni lahko prevoz rezervirajo prek aplikacije, ki prikazuje tudi prihod vozila v realnem času. V prometnih konicah so organizirani prevozi med parkiriščem P + R Koningshof in poslovnim kompleksom vsakih sedem minut, za zaposlene iz bolj oddaljenih krajev pa so na voljo vnaprej rezervirani skupinski prevozi.
Gre za drugačno razumevanje mobilnosti zaposlenih: delodajalec ne pomaga le pri odločitvi, kje se bo delo opravljalo, ampak organizira tudi pot do tja. S tem lahko zmanjša del nepotrebnega čakanja in negotovosti, zaradi katere je vsakodnevna vožnja pogosto bolj obremenjujoča, kot bi sklepali samo po njeni dolžini.
Če podjetje zmanjša število nepotrebnih poti, je lahko organizacija dela učinkovitejša od še tako pametne navigacije.
Ko ima prihod svoj namen
Nemški Siemens je že leta 2020 napovedal trajnejši premik v organizaciji dela: kjer narava delovnega mesta to dopušča, naj bi zaposleni praviloma dva do tri dni na teden delali neodvisno od stalne pisarniške lokacije. Ne gre samo za delo od doma. Siemens med možnostmi navaja tudi druge primerne lokacije, na primer prostore za sodelo (coworking), odvisno od delovnega mesta, potreb ekipe in lokalnih pravil.
Posebnost Siemensovega pristopa ni v tem, da zaposlenim »podari« dva dneva brez vožnje. Pomembnejše je sporočilo, da morata lokacija in prisotnost imeti svoj namen. Če je dan v pisarni namenjen skupnemu razvoju, dogovorom in delu z ekipo, je prihod lahko vreden svojega časa. Če pa zaposleni večino dneva naloge opravlja samostojno, je vprašanje smiselnosti dnevne poti precej bolj odprto.
Tudi evropska agencija Eurofound v pregledu hibridnega dela iz leta 2025 ugotavlja, da ni enotnega recepta. Uspeh je povezan s fleksibilnostjo, avtonomijo zaposlenih in jasnimi pravili, hkrati pa agencija opozarja tudi na pasti, kot so zabrisane meje med delom in prostim časom ter manj neformalnih stikov. Odgovor torej ni, da se vsi preselimo na splet, ampak da je treba za vsak prihod in vsako pot najti boljši razlog.
V proizvodnji, zdravstvu, trgovini, logistiki, gostinstvu in številnih drugih dejavnostih dela ni mogoče preprosto preseliti na prenosnik. Zato bi bilo napačno razglasiti, da je hibridno delo univerzalna rešitev za prometne zagate. Za mnoge so lahko enako pomembni predvidljiv začetek izmene, možnost nekoliko prilagodljivega prihoda, usklajen prevoz sodelavcev, dobra dostopnost lokacije ali udobnejša in bolj predvidljiva vsakodnevna vožnja.
Minute, ki ostanejo naše
Največja sprememba v razmišljanju o mobilnosti morda ni v tem, kako iz iste poti iztisniti še tri minute. Bolj pomembno je, da lahko zanesljiveje načrtujemo prihod, skrajšamo nepotrebno čakanje, v avtomobilu porabimo manj energije in se izognemo vožnjam, ki niso nujne. Včasih k temu pripomore navigacija, drugič udobje vozila, tretjič drugače organiziran delovni teden. Najboljša ura na poti zato ni nujno najkrajša. Je tista, ki nam vzame najmanj energije, povzroči najmanj negotovosti in nas na cilj pripelje pripravljene na tisto, kar sledi.