trendi /

»Vse ne more biti prioriteta, saj potem nič ni prioriteta«

Koliko časa, energije in denarja podjetja izgubljajo zaradi slabo zastavljenih procesov? Kako vodje oblikujejo delovno okolje in organizirajo delo? O tem smo se pogovarjali z dr. Miho Škerlavajem.

»Vse ne more biti prioriteta, saj potem nič ni prioriteta«
Tekst: Alja Lešnik, Foto: Miran Juršič

Kako organizacije presojajo, ali delujejo učinkovito?

Organizacije, ki so močneje prisotne na trgu, imajo to metrično povratno informacijo na dnevni ravni. Za druge je povratna informacija bolj prikrita in dolgoročnejša. Vendar pa je zame v resnici učinkovitost sekundarna v primerjavi s cilji, ki jih dosegamo z njo. Bolj kot to, kako smo uresničili neki cilj, se je pomembno vprašati, ali smo si zastavili prave cilje. Tako ali tako pa nas že tržna struktura sili k razmišljanju o uporabi virov. Če so ti omejeni, se boš bolj ukvarjal z učinkovitostjo. Če niso, je recimo hitrost pomembnejša, vsaj dokler panoga ne postane zrela.

Kako pogosto je vodja sam ozko grlo za učinkovitost v organizaciji, ker njegovi vsakodnevni vzorci vplivajo tudi na delo drugih?

Vodja je simbolna in nevralgična točka organizacije. Tako ne preseneča, da so neposredni vodje prvi dejavnik, zaradi katerega ljudje ostanejo ali odidejo. Zato bi moral biti razvoj kulture vodenja, torej trajno in konsistentno delo z vodji, prioriteta. Je pa res, da so vodje pogosto ujeti med strategijo, pričakovanja lastnikov in organizacijsko strukturo ter zaposlene, ki vidijo svoj svet. Ta je praviloma enostavnejši od tega, kar vidijo vodje. Zato sta ključna tudi opolnomočenje vodij in ustvarjanje pogojev, da lahko opravijo, kar želijo. Delo vodij je marsikje še vedno podcenjeno, sploh tam, kjer vodje pridejo do položaja po ekspertni liniji. Vlogo vodenja še zmeraj marsikje obravnavajo kot delo za zraven, kar pa seveda ni. Se pa to, da vodja postane problem, rado zgodi, ko so kontrolni razponi preširoki, torej ko ima en vodja preveč ljudi, s katerimi se mora ukvarjati. Hkrati je ta trend pogost, ko vodje mikromenedžirajo, kar je seveda lahko tudi posledica tega, da tako radi opravljajo neko delo, da ga težko delegirajo.

Ampak tu bi poudaril nekaj, kar se mi zdi še pomembnejše. Že nekaj časa zagovarjam idejo postherojskega vodenja, ki je hkrati porazdeljeno in uslužnostno. Takšni vodje nimajo potrebe po dokazovanju svoje veličine in se znajo procesov, tudi denimo organizacijskih sprememb, lotiti bolj kolektivno. Raziskava GLOBE 2020 je pokazala, da prav to ljudje pri vodjih najbolj cenimo.

“Vodja je simbolna in nevralgična točka organizacije. Tako ne preseneča, da so neposredni vodje prvi dejavnik, zaradi katerega ljudje ostanejo ali odidejo.”

Postherojsko vodenje verjetno pomeni tudi, da mora vodja znati slišati in sprejeti opozorila na napake, ki jih je storil, ne glede na to, ali ta opozorila pridejo od njemu podrejenih.

Tudi. Tak vodja ustvarja občutek psihološke varnosti, torej okolje, v katerem je konstruktivna kritika dobra in zaželena. V takšno vodenje spada tudi to, da lahko zaposleni pridejo do tebe in te opozorijo na napake. Vse več je takih vodij.

Kako pomembno pa je, da posamezne napake ločujemo od sistemske težave in obratno?

Izjemno pomembno. Amy Edmondson, vodilna strokovnjakinja s področja vodenja, je opravila raziskavo o psihološki varnosti v organizacijah. Ugotovila je, da so bile bolnišnice, ki so delale več napak, učinkovitejše in uspešnejše po objektivnih kriterijih. Rezultat je bil v popolnem nasprotju s pričakovanji. Ko je raziskovalka proučila ozadje, je ugotovila, da te bolnišnice niso delale več napak, ampak so zaposleni o njih poročali, ker so se čutili psihološko varne, medtem ko v drugih bolnišnicah niso. Psihološka varnost je neposredno in pozitivno vplivala na uspeh. Če so napake v naši kulturi del učenja, bo tudi organizacija imela nekaj od tega. Je pa treba ustvariti klimo, v kateri ni kazanja s prstom ali kaznovanja. Spotify ima javni zid napak, ker je kultura tako zrela, da se vsi učijo iz napak in je njihovo izpostavljanje v resnici dobrodošlo. Seveda pa je pri vsaki napaki treba pogledati, ali izhaja iz sistemskega problema. Zato se je o napakah treba odprto pogovarjati. Če ustvarimo pogoje, v katerih se bomo sposobni iskreno pogovoriti, bomo zaznali tudi sistemske vzroke. Če kaznujemo, pa se bodo napake skrivale, spirala se bo nadaljevala in napake se bodo stopnjevale.

Del predvidljivosti delovnega okolja in s tem psihološke varnosti je tudi upravljanje časa. Ko se pojavi občutek pomanjkanja časa, v podjetjih pogosto iščejo načine, kako bi zaposleni delali hitreje in učinkoviteje. Kako pogosto pri tem niso težava ljudje, ampak organizacija dela?

Pogosto. Iz izkušenj, ko sem bil prisoten pri razvoju strategij, lahko povem, da je večina procesov delovala aditivno. Obstaja pa vedno več organizacij, ki so uspešne prav v tem, da stvari poenostavljajo, da odštevajo in se osredotočajo na jasno določene prioritete. Menim, da je to tisti makrodejavnik, ki vpliva tudi na to, ali zaposleni čutijo, da je vsega preveč, da je situacija konfuzna in da prioritete niso jasno zastavljene. Pri nas vidim, da izjeme velikokrat rešujemo s pravili, ne pa z diskrecijo. Ko se torej zgodi nekaj neobičajnega, uvedemo novo pravilo, namesto da bi vodjem dali orodja in jim dovolili, da presodijo, kako ravnati. Tako zapletemo naš institucionalni okvir, to pa povzroča občutek utesnjenosti, pretirane birokracije in prenormiranosti; zdi se, da procesi niso učinkoviti, torej da smo neorganizirani. Na videz imamo organiziran sistem s številnimi pravili, a prav zaradi njih delo ni učinkovito.

Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor menedžmenta na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani ter pridruženi redni profesor vodenja in organizacijskega vedenja na BI Norwegian Business School. S kolegom dr. Robertom Kašetom je prispeval tudi k obsežni mednarodni raziskavi vodenja GLOBE 2020, v kateri je sodelovalo več kot 45 tisoč menedžerjev iz 134 držav.

Koliko denarja in energije podjetja izgubijo, ker ne znajo določiti pravih prioritet in je potem tudi upravljanje časa težavno?

Raziskave kažejo, da veliko. Ko je bila denimo Grčija na dnu zaradi svoje dolžniške krize, se je pokazalo, da imajo v tej državi najdaljše delovnike. Formula za produktivnost je razmerje med tem, kar ustvariš, in tem, kar vlagaš. Če je to razmerje neoptimalno, produktivnost pada ne glede na to, da vlagaš veliko in greš morda čez vse meje. Pomemben pa je tudi vidik kulture organizacije. Kultura, ki spodbuja, da moraš biti videti zaposlen in se ti mora vedno nekam muditi, je včasih dejansko taka, včasih pa jo takšno vidimo le mi sami. Vprašajmo se: si upamo v neposrednih odnosih drug drugemu priznati, da potrebujemo tudi regeneracijo, ali čutimo krivdo, če iskreno povemo, da nismo pod časovnim pritiskom?

Je torej problem tudi kultura podjetja, ki bolj nagrajuje občutek zaposlenosti kot rezultate? Potem tisti, ki ne tarna, dobi dodatno delo, tisti, ki opozarja na preobremenjenost, pa ne?

Da, ampak tu že govorimo o vodenju in ne o lastni percepciji zaposlenosti. Razumem vodje, ki iščejo hitre rešitve, ko so pod objektivnimi in subjektivnimi pritiski. Vedo, da imajo nekaj ljudi, ki bodo delo opravili kakovostno in morda celo z nasmeškom. Logično je, da se v krizi najprej spomnijo nanje.

Kako potem ločiti med človekom, ki veliko dela (ali pa tudi ne, samo zdi se tako), in tistim, ki ustvarja veliko vrednost?

Na splošno je odgovor seveda ta, da moraš biti blizu svojim ljudem, saj jih tako resnično poznaš. Imamo raziskave o introvertih in njihovih kvalitetah. Praviloma je tako, da jih težje opazimo, s tem pa tudi vrednost, ki jo ustvarjajo. Vemo, da se ne prepustijo črednemu nagonu, lažje se postavijo v vlogo nekonformistov, kar pa je za podjetje dragoceno. Nasprotno pa nas denimo velikokrat zavede sposobnost impresioniranja, ki jo imajo nekateri drugi. Ne pravim, da nihče od tistih, ki so glasni in mogoče celo nastopaški, ne ustvarja vrednosti, daleč od tega. Dobro pa je vedeti, kdo je tak po naravi, in potem na podlagi tega poznavanja presojati posameznikov prispevek. Pretirano samozavest pogosto pripisujemo kompetentnosti, ne sodimo meritokratsko. Ko zapademo v to kognitivno pristranskost, imamo problem, če napačni ljudje dobijo preveč vzvodov. Torej: vodja mora ustvariti vzdušje, v katerem pridejo do izraza vsi glasovi, ki imajo kaj povedati.

Kako lahko prepoznamo ljudi, ki nastopajo impresivno, a morda ne ustvarjajo toliko vrednosti, kot se zdi na prvi pogled?

Ena od značilnosti je občutek samoupravičenosti; takšni ljudje čutijo, da so do nečesa upravičeni. Pri položajih, ki prinašajo moč, je ta občutek šestkrat bolj prisoten kot v splošni populaciji. Rdeči alarm je denimo tudi narcisoidnost. Pri podeljevanju funkcij je vredno upoštevati raziskave, ki kažejo, da je treba ljudem moč odmerjati premišljeno. Ob prevzemu položaja moči se namreč takoj pokaže, ali se človek naloge loteva s tresočo roko ali pa ga moč opija. Ko nekomu zaupamo odgovornosti, je treba iti po stopničkah in sproti opazovati, kako se posameznik spopada s pridobljeno močjo. Menim pa, da imamo v našem okolju tozadevno kulturni problem.

Se premalo naslanjamo na meritokracijo?

Da. Raziskava GLOBE 2020 je pokazala, da cenimo vodje, ki znajo poskrbeti za nas, za odnose, solidarnost in pripadnost. To so lepe vrednote in želimo si jih še več. Toda ko pride slovensko podjetje v stik z mednarodnim, neredko nastane glavni trk glede meritokracije. Zlasti korporacije jo pričakujejo in tu je razlika med slovenskimi in tujimi podjetji pogosto očitna. Dobro je, da imamo možnosti za nagrajevanje ljudi, ki delajo odlično, in da imamo sprotno povratno informacijo o tem, kaj prispevamo. Pri tem seveda lahko pride do diskriminacije v najširšem pomenu, ker nekomu damo informacijo, da je opravil odlično delo, drugemu pa pač ne. Ampak pri tem je ključna kultura dialoga v podjetjih. Nujno je, da si na vseh ravneh drug drugemu dajemo povratne informacije, in to iskreno in neposredno. Študenti mi denimo pogosto potarnajo, da je pri timskem delu prišlo do zastonjkarstva, a tega drug drugemu ne upajo povedati v obraz. V podjetjih je velikokrat podobno.

Je pa predvsem v večjih podjetjih lahko izziv tudi skrivanje: eden prevzame veliko, drugi pa se kar izmuzne in uspešno skrije.

Ja, jezdenje na ramenih drugih je pogosto. Vendar odgovornost, da se takšno ravnanje prepozna in uredi, ne more biti vedno vodjeva. Vsi bi morali biti proaktivni in odgovorni za to, da organizacija funkcionira. Torej: če misliš, da je nekaj problem, se aktiviraj in poskušaj prispevati k temu, da bo problem manjši. Tu pa je spet pomemben vpliv vodje, da ustvari kulturo, ki spodbuja takšno vedenje. Vprašati se mora, ali so se ljudje zaradi slabega vodenja naučili, da se je bolje skriti, ker so jih pri teh prizadevanjih morda že v preteklosti potlačili. Je pa treba vedeti, da se za proaktivnost in odgovornost borijo vse organizacije, saj sta v veliki meri odvisni tudi od osebnosti posameznika.

Kako se lotite dela, ko vas podjetje povabi k sodelovanju, ker imajo vsi občutek, da jim kronično primanjkuje časa? Kaj najprej analizirate?

Mogoče lahko povem primer s področja dela z organizacijsko kulturo. Pri tem si je treba vzeti dovolj časa. V prvih treh mesecih diagnosticiranja dobim občutek, kakšni so vrednote in vedenja, denimo s fokusnimi skupinami. Če je organizacija dovolj velika, naredimo tudi kvantitativne študije, pri katerih iščemo priložnosti za krepitev tistega, kar je dobro, in nadgradnjo tistega, kar ni. Nadaljujemo z razvojem vodij, ki neposredno vplivajo na napredek kulture, nato pa se glede na značaj organizacije posvečamo izboljšavam procesov, sistemu nagrajevanja, razvoju talentov in podobnemu. Iščemo priložnosti, ki izhajajo iz razlik med želeno in živeto kulturo ter, jasno, strateških usmeritev.

“Časovni pritisk nas pogosto vodi v odločanje na prvo žogo.”

Ali lahko z dodatnim zaposlovanjem, s katerim želimo rešiti pomanjkanje časa, organizacijski problem še povečamo, namesto da bi odpravili njegove vzroke?

Da, lahko. To je sicer odvisno od primera do primera in ne želim posploševati. Ampak na splošno lahko zatrdim, da velikokrat opazimo in rešujemo simptome, vzrokov pa se ne lotevamo. Časovni pritisk nas pogosto vodi v odločanje na prvo žogo. Kadar je situacija najbolj nujna, se običajno zgodi, da spregledamo pomembne vzroke, ki so pripeljali do nje. Razlog za to, da pridemo v takšne položaje, je, da je uvajanje proaktivnih sprememb precej zahtevnejše, kot je odzivanje na krize. V krizah ni treba nikomur pojasnjevati, da so spremembe potrebne. Bistveno zahtevnejša naloga pa je prepričati ljudi o nujnosti dolgoročnih sprememb, če ni krize.

Ali dolgoročno ni bolj zamudno, da delujemo reaktivno, kot če si vzamemo čas, da uredimo stvari, in se tako v prihodnosti izognemo potrebi po reaktivnem ravnanju?

Problem ni toliko poraba časa, ampak večja verjetnost, da bomo pod pritiskom naredili kakšno napačno potezo. Cena teh napak je lahko v kriznih razmerah še večja. Pa še nekaj je zelo pomembno: če imamo reden in stabilen ritem spreminjanja, razvijamo organizacijske mišice za spreminjanje. Spremembe tako niso stresne. V organizacijah je kot pri glasbi: ljudje imamo radi ritem in harmonijo, potrebujemo spremembe in stabilnost, enako pa velja za življenje organizacije.

Kaj pa izguba časa med oddelki: pri predajah, zaradi čakanja na informacije, podvajanja dela?

To je pogost pojav in izhaja iz fenomena socialne kategorizacije. Ko smo ljudje organizirani v kolektivih, ustvarimo takšne ali drugačne kategorije, pogosto jim rečemo silosi. Silosi so lahko skupine starejših, ki stojijo nasproti mladim, ali pa tisti, ki delajo od doma, nasproti tistim, ki ne. Človeška narava je takšna, da so te skupine navznoter bistveno bolj povezane kot navzven. To se kaže na nedolžne in tudi bolj kritične načine, ko nastajajo kulti in vrtički, ki z drugimi ne komunicirajo ali so do njih celo konfliktni. Takrat nastane resen problem, tudi zaradi izgube časa.

Pa je ograje med delovnimi vrtički mogoče podreti?

Danska televizija je naredila socialni eksperiment, v katerem so ljudi razvrstili v kategorije: medicinske sestre, nogometaši, kmetje … Nato so jih postavili v narisane kvadrate. Na moderatorjevo pobudo so iskali skupne točke in na novo risali kvadrate, v katere spadajo. Rezultati so bili seveda drugačni kot na začetku. Hočem reči, da če vztrajaš pri iskanju skupnega imenovalca, ugotoviš, da smo ljudje večplastni, imamo več identitet in vedno najdemo lepilo, skupno točko, a le, če iščemo dovolj dolgo. In tu ima vodja moč, da deluje povezovalno. Nasprotje tega pa je polarizacija, ki deluje razdiralno.

“Slabi, nepotrebni sestanki so simptomi širših problemov, pogosto pomanjkljivega prevzemanja odgovornosti.”

Podjetja izgubijo veliko denarja in časa zaradi sestankov, na katerih se veliko govori, malo odloča, po njih pa so potrebni novi sestanki. Kakšna merila bi morala veljati za učinkovitost sestankov?

Če na koncu sestanka ugotovimo, da bi se lahko dogovorili tudi po elektronski pošti, zagotovo ni bil potreben. Poleg tega je res pomembno, da je sestanek dobro pripravljen, izveden in se tudi smiselno povzamejo dogovori ter spremlja izvajanje dogovorjenega. Ključno je, da ima vsak na sestanku jasno vlogo in se nanjo tudi pripravi. In še nekaj: slabi, nepotrebni sestanki so simptomi širših problemov, pogosto pomanjkljivega prevzemanja odgovornosti. Odkriti je treba razloge zanje in teh je lahko veliko, denimo kultura razprševanja odgovornosti, zaradi katere dopis potrebuje sedem podpisnikov, pogovor dveh po elektronski pošti pa bere trideset ljudi.

Lahko navedete primer dobre prakse organizacijske preobrazbe podjetja: kaj so spremenili in kakšen je bil učinek?

Povedal bom norveški primer preobrazbe doma za starejše. Ko se je menjalo lastništvo, se je zamenjala tudi vodstvena ekipa in z njo so prišli sodobnejši načini dela z ljudmi. Izhajali so iz postherojskega vodenja. Vse zaposlene, varovance in njihove svojce so vprašali, kaj se jim zdi dober dan. Tako so skupaj našli rešitve za čim boljšo uporabniško izkušnjo zaposlenih in uporabnikov. Analizirali so primere dobre prakse v tujini in znanstvene izsledke. Kombinirali so vsaj tri skupine praks in vzvodov ter dosegli opolnomočenost zaposlenih, motiviranost vodij in zadovoljstvo varovancev. Pa ne samo to, strošek zdravil se jim je zmanjšal za 40 odstotkov, da ne govorim o povečanem ugledu v javnosti. Ta primer kaže, da se z opolnomočenjem zaposlenih in sodobnimi pristopi k vodenju izboljša izkušnja strank, to pa se pozna pri uspešnosti in učinkovitosti, torej pri doseganju ciljev, h katerim stremimo.

Ampak to je proces, v katerem je verjetno zelo pomembno, da njegove rezultate stalno preverjamo.

Seveda, uvajanje sprememb ni končna destinacija, ampak pot, serija manjših korakov in njihovih ponovitev, s katerimi se učimo. Če nas korak vodi v pravo smer, ga poskušamo razširiti. Če ne, ga spremenimo. To je eksperimentalen in iterativen pristop, pri katerem je treba stvari vselej preverjati in ob tem vztrajati.

Kako pa začeti? Kaj je tisto, kar lahko vsaka organizacija brez večjih vložkov naredi že danes?

Najprej je treba biti pripravljen na spremembe. Potem pa mora biti prvi korak jasna zastavitev nekaj prioritet, resničnih prioritet. Vse ne more biti prioriteta, saj potem nič ni prioriteta. Ko izberemo prioritete, je treba pri njih vztrajati, tudi če pride do napak in zastojev. Presenetljivo daleč se da priti s serijo majhnih korakov.