Darko Brlek: »Sponzoriranje kulture prinaša večplastne koristi«

Številni vas opisujejo kot izjemno družabnega in komunikativnega, a Festival Ljubljana je velik, produkcijsko zahteven sistem. Kakšen način vodenja vam je najbližji?

Predvsem se mi zdi pomembno, da se kot vodja zavedam pomena tima. Seveda imam natančno idejo, kako bi nekaj izpeljal, a brez ljudi tega ne morem. Potrebujem jih, da prevzamejo dolžnosti, znajo oblikovati svoje time in delo opravijo odgovorno. Pri tem je seveda ključno, da jim zaupam. Ko se nekaj dogovorimo, verjamem, da bo dogovorjeno tudi narejeno. Od vseh, seveda tudi od sebe, pričakujem popolno odgovornost, kar pomeni, da je treba tudi spregovoriti nemudoma, ko se pojavijo težave.

In težave se pri tako velikem festivalu zagotovo pojavijo. Takrat so koristni jekleni živci. Menda jih imate tudi vi.

No, vsaka malenkost me zagotovo ne iztiri. Veliko je reči, ki jih lahko predvidim, vnaprej organiziram in pripravim, tako sem mirnejši. Je pa zagotovo kar nekaj stvari, ki jih je treba urejati sproti, da festival teče, kot je treba – menjave prizorišč, odpovedi, bolezni, vreme … Tega ne obešamo na veliki zvon, nihče v resnici ne ve, kaj vse poteka v ozadju, in prav je tako. Se pa na te izzive ne da pripravljati na zalogo, ampak se je treba le hitro odzvati.

Kako stresen pa je za vas maj, ko zaključujete priprave na Festival Ljubljana?

V resnici smo program že davno dokončno oblikovali. Zdaj le čakamo, da nastopajoči začnejo prihajati, postavljamo odre in urejamo zadnje tehnične finese ter smo veseli, da se vstopnice odlično prodajajo. Vsi samo še pričakujemo, da se festival začne.

Kje pa najdete mir? Vas sprošča klarinet?

Trudim se sproščati sproti. Klarinet pa seveda še vedno igram in vadim.

Hočete reči, da ob vseh obveznostih, ki jih imate, še zmeraj redno vadite?

Seveda! Če želiš igrati inštrument, je treba tudi sprejeti, da moraš vse življenje vaditi. Ko prenehaš vaditi, ne moreš več resno igrati. Preprosto ne gre – popolnoma enako kot pri športu.

Vaša pot v kulturo se je začela precej zgodaj, še pred Ljubljano, in to na Ptuju. Je mesto, iz katerega prihajate, s kurentovanjem, pihalnim orkestrom in močno tradicijo javnega kulturnega življenja vplivalo na to, da ste nazadnje pristali prav v kulturi?

Prav gotovo. Od desetega leta sem sodeloval v povorkah s ptujskim pihalnim orkestrom. Tudi potem se je vse odvijalo v smeri kulturnega udejstvovanja: zaključil sem glasbeno srednjo šolo v Mariboru in ljubljansko Akademijo za glasbo. Tako sem že dvainštirideset let v Ljubljani. Že dolgo sem Ljubljančan, hkrati pa sem še vedno tudi Štajerec.

Kakšne so bile vaše ambicije, ko ste leta 1992 prevzeli umetniško vodenje Festivala Ljubljana in nato postali še njegov direktor?

Predvsem, da bi ustvarjali festival na najvišji kakovostni ravni. Ko sem prišel, je bil to majhen festival, bilo je takoj po vojni. Program je bil takrat osredinjen predvsem na komorne koncerte. Pred tem, ko ga je vodil dr. Henrik Neubauer, je bil sicer festival večji in je bil sprejet v Evropsko združenje festivalov. Organiziral je tudi operni in baletni bienale v Križankah. Pred prelomnim časom okoli osamosvojitve so tu že gostovali veliki operni in baletni ansambli in orkestri iz Jugoslavije in vzhodnega bloka. No, jaz sem s Festivalom Ljubljana začel pri začetku, veliko smo postorili in spremenili. V vseh teh letih pa je stalnica le eno dejstvo: da smo že od začetka izrazito vneto pazili na kvaliteto. Sčasoma je seveda narasla tudi kvantiteta, zdaj imamo poleti skoraj sto dogodkov v enajstih tednih. S tem se je seveda prav tako stopnjevalo število obiskovalcev, povečeval pa se je tudi proračun, sploh v zadnjih petnajstih do dvajsetih letih. Zdaj je natanko enaintrideset let od prvega, prelomnega velikega sponzorstva v kulturi, ko smo k nam pripeljali Joséja Carrerasa, čigar koncert je s sto tisoč nemškimi markami podprlo veliko slovensko podjetje.

V času, ko se Slovenija kot samostojna država še ni povsem uveljavila na zemljevidu sveta, kaj šele na kulturnem zemljevidu, ste k nam začeli privabljati velika umetniška imena in s tem Slovenijo postavljali natanko tja, kamor smo tudi sicer želeli priti – v Evropo. Kako se sploh lotiti takšnega premika?

Zelo enostavno, pri začetku. Treba je imeti tim ljudi, pridobiti sredstva in izbirati dobre programe, ki privabljajo občinstvo. Ko višamo te kriterije, jih dvigamo tudi sebi, zato je izvedba takega festivala vsako leto bolj zahtevna. Zavedamo se, da se je mogoče vedno izboljšati, zato redno evalviramo svoje delo in rezultate ocenjevanja tudi resno upoštevamo. Ne spimo na preteklih lovorikah. Se pa vsakič, ko stopimo stopnico višje, pojavijo izzivi, na katere nismo pomislili.

Kako dolgo pa je trajalo, da se je Festival Ljubljana utrdil kot pomembna, kredibilna in prepoznavna institucija? Je bil kak prelomen trenutek?

Rasli smo sproti, a prelomen trenutek, ko smo presenetili vse, tudi domače in tuje občinstvo, je bil po mojem mnenju dogodek ob otvoritvi obnovljenega Kongresnega trga leta 2011. Takrat smo za deset tisoč gledalcev izvedli Mahlerjevo Osmo simfonijo s slovitim dirigentom Valerijem Gergijevom, Orkestrom Slovenske filharmonije in Zagrebško filharmonijo ter ogromnim, več kot devetstočlanskim zborom.

Je bil to tudi trenutek, ko ste sami začutili, da Festival Ljubljana ni več le ljubljanski ali slovenski, ampak je zares evropski festival?

Ne, to je bilo že prej. Vendar niti ni pomembno, kaj sem občutil jaz. Pomembnejše je, kakšen občutek imajo drugi, ki opazujejo nas in naše delo. Dejstvo je, da je naš festival po velikosti primerljiv s tovrstnimi prireditvami v petmilijonskem mestu, ne pa v takem, ki ima tristo tisoč prebivalcev. Je pa Slovenija tako majhna, da je Ljubljana zelo dosegljiva z vseh koncev. Tudi v večjih mestih je popolnoma običajno, da se na dogodek voziš dve uri.

Dolgo ste bili močno vpeti tudi v mednarodni festivalski prostor. Koliko vam je pri ustvarjanju kakovostnega programa pomagalo dejstvo, da ste bili predsednik Evropskega združenja festivalov?

Prav gotovo veliko, predvsem zaradi stikov, ki sem jih vzpostavil v dvaindvajsetih letih, ko sem bil aktiven v združenju. A to je zgodba, ki je očem skrita, je pa bila izjemno pomembna pri ustvarjanju – zdaj že lahko rečem – močne blagovne znamke Festivala Ljubljana, ki zagotovo vleče.

Za svoje dolgoletno delo pri Festivalu Ljubljana ste pred kratkim prejeli nagrado mesta Ljubljana. Že dolga desetletja namreč vsako leto znova zaznamujete podobo poletne Ljubljane.

Prav gotovo je Ljubljana zaradi festivala poleti drugačna in privlačnejša, v veliki meri tudi za turiste. Za to pa seveda ni zaslužen izključno Festival Ljubljana, saj k temu ogromno pripomorejo tudi mesto in Turizem Ljubljana ter vse druge državne in mestne institucije. So pa naša prizadevanja gotovo privedla do tega, da je Ljubljana postala najbolj obiskana turistična točka v Sloveniji. Program Festivala Ljubljana je primerljiv s programi festivalov v Londonu, Parizu, Berlinu in vseh drugih metropolah, kar je glede na velikost Ljubljane fascinantno. Poleg tega imamo čudovito občinstvo, ki je zares zvesto; v Klubu Festivala Ljubljana je več kot deset tisoč članov, hkrati pa nas obiskuje tudi publika iz sosednjih držav in celo iz daljnih krajev. Lani smo vstopnice prodali v več kot šestdeset držav sveta.

Kaj pa naredi dogodek res vrhunski?

Zagotovo vrhunska izvedba. Garancija za kakovost so najprej tisti, ki so na odru, za njimi pa h kvaliteti nedvomno prispeva celoten servis v ozadju – od tehnika do snažilke, in to od priprav na dogodek do odhoda zadnjega obiskovalca.

Kako se je spreminjala percepcija javnosti, ko je Festival Ljubljana postajal vse širši, ko ni bil več omejen le na komorno glasbo? Letos je denimo v programu celo elektronska glasba.

To je zagotovo pomemben vidik, žanri, ki jih pokriva festival, brez dvoma močno vplivajo na javno mnenje, ki pa nam seveda mora biti naklonjeno. Zato smo pred desetletji v festivalski program zavestno začeli uvajati nove žanre. Danes tako vključujemo opero, balet, muzikal, koncerte popularne glasbe, ples, likovno umetnost, moderno glasbo … Veseli pa me, da je Festival Ljubljana pojem kakovosti, kar tudi močno vpliva na pogled javnosti. Nakup vstopnice za Festival Ljubljana je garancija za vrhunsko izkušnjo, tudi če ne poznate izvajalcev.

Se vam zdi, da je kurator programa, kot ste vi, pomemben tudi zato, ker občinstvo nekako vzgaja, mu predstavi nekaj, kar morda sicer ne bi pritegnilo njegove pozornosti?

Ne bi rekel, da vzgajamo, zagotovo pa ponujamo tudi dogodke, ki jih občinstvo ne pozna. Tako se zagotovo oblikuje njegova kultura. Na srečo ljudje naši izbiri zaupajo in verjamejo, da je tako visokokakovostna, da si zasluži njihovo pozornost. Rezultat tega zaupanja je, da številni obiščejo tudi dogodke, ki jih ne poznajo.

Publika Festivala Ljubljana se je zagotovo spremenila. A morda je v preteklosti veljalo, da je ta festival namenjen bolj premijski publiki.

Saj tudi je namenjen premijski publiki! Takšno občinstvo imate lahko v vseh žanrih – na Kreslinu in na komornem koncertu. Premijska publika je zame namreč tista, ki se redno udeležuje kulturnih prireditev, se zna primerno vesti in na dogodek pride, ker ne more brez kulture, in ne zato, ker je to moderno. Tu ne gre za nastopaštvo, ampak za najrazličnejše profile ljudi, ki kulturo dojemajo kot hrano za izpolnjeno življenje.

Hkrati pa nagovarjate tudi otroke in mlade.

Tako je, in to tudi načrtno počnemo. Odnos do kulture in zavedanje, da je dostopna ter bogati življenje, je treba začeti graditi v otroštvu in ju nato le še nadgrajevati.

Tudi zaradi širokega programa je Festival Ljubljana velik ter produkcijsko in finančno zahteven projekt. Kako pomembni so za tak festival dolgoročni partnerji in sponzorji?

Zelo. Sponzorji in vstopnice predstavljajo okoli 40 odstotkov prihodkov, kar je pri skupnem proračunu devet milijonov evrov ogromno. Zadovoljni smo, da imamo veliko sponzorjev. Njihovo sodelovanje pa ni pomembno le za nas, ampak tudi zato, ker je Festival Ljubljana stičišče različnih ljudi, sponzorjev in partnerjev ter družbenih skupin, poklicev, vplivnežev in odločevalcev. Pač ne gre samo za dogajanje na odru, partnerji in sponzorji tudi sooblikujejo dogajanje ob robu prireditev.

Pa podjetja vedo, koga s tem nagovarjajo? Vi verjetno zelo dobro poznate vaše občinstvo.

V podjetjih prav gotovo vedo, saj tudi sami analizirajo potencialne stranke. Tako kot oni pa tudi mi poskušamo širiti krog našega občinstva. Približno polovico predstavljajo dobro situirani izobraženi posamezniki, večinoma gospe. Nenehno pa dopolnjujemo program, ki vključuje koncerte popularne kulture, filmske projekcije, mojstrske tečaje za študente, ponudbo za mlade glasbenike, otroške delavnice, s tem pa povečujemo tudi pestrost občinstva.

Kako pa danes prepričate podjetja, da podprejo prihod velike zvezde ali da vložijo sredstva v visokoprodukcijsko predstavo?

Ni jih treba prepričevati, saj podjetja prepoznavajo pomembnost pojavljanja, in to ne samo neposredno, ampak tudi z mehkejšim marketingom, kar morda prinese še večje rezultate. Predvsem za manjša podjetja je pomembno, da so zraven, saj sta njihova prisotnost in podpora tako velikemu dogodku zanje tudi vstopnica za vzpostavljanje stikov z drugimi poslovneži. Hkrati se podjetja zavedajo, da morajo skrbeti za svoje blagovne znamke; če v reki ne plavaš, te odnese tok, treba se je neprestano truditi. Številna podjetja tako prepoznavajo Festival Ljubljana tudi kot kakovostno platformo za udejanjanje teh ciljev. Seveda pa je ključno za to, da se podjetja vedno znova odločajo za sodelovanje z nami, dejstvo, da vedno izpolnimo obljube. Kar obljubimo, izvedemo, in to tako, kot smo se dogovorili. Trudimo se uresničiti pričakovanja vseh, ki pomagajo sooblikovati festival. Seveda pa pri tem sodeluje tudi publika, ki je pravzaprav naš največji sponzor.

Kje po vašem mnenju podjetja najbolj prepoznajo vrednost povezovanja s kulturo: v blagovni znamki, odnosih ali v druženju v živo?

Ne glede na to, da živimo v digitalni dobi, je doživetje kulture v živo nekaj edinstvenega. Tega nič ne more nadomestiti, tako kot družbeno omrežje ne more nadomestiti stika v živo. Zato so druženja pred dogodki in po njih tako zelo pomembna – ker izkušnjo kulture delimo v živo. Absolutno se sklepajo vsaj poznanstva, če ne posli. Srečanje v prijetnem, manj formalnem okolju lahko prinese drugačen pogled na začetek poslovnega sodelovanja, temelji odnosa, ki je vzpostavljen na ta način, pa so preprosto drugačni. Vendar pa mislim, da je naklonjenost podjetij Festivalu Ljubljana povezana predvsem s podobo njihove blagovne znamke navzven. Ko se povezujejo z nami, ne nazadnje kažejo tudi, da vračajo v okolje, v katerem delujejo. Pomembno pa je tudi, da podjetja s svojo podporo skrbijo za podobo blagovne znamke navznoter, česar se vse bolj zavedajo. Hkrati s tem, ko se njihovi zaposleni udeležujejo naših prireditev, gradijo tudi interno kulturo podjetja, okolje, v katerem delujejo. Takšno sponzorstvo ima torej za podjetje večplastne koristi.

Večina podjetij potem sponzoriranja kulture ne dojema izključno kot strošek?

Tisti, ki kulturo dojemajo kot strošek, niso njeni sponzorji in ne sodelujejo z nami.

So slovenska podjetja pri sodelovanju s kulturo drugačna od tujih podjetij, s katerimi imate izkušnje?

Težko rečem. Vidimo pa, da tudi v tujini pri pomembnih kulturnih festivalih sodelujejo vsa večja podjetja, in to z velikimi zneski, kar je verjetno tudi razlog, da so te sponzorske pogodbe pogosto ekskluzivne. Brez sponzorstev ne gre. Audi je denimo že pred drugo svetovno vojno podpiral Salzburški festival in še vedno mu je zvest.

Ali so se v zadnjih dvajsetih oziroma tridesetih letih vaši odnosi s podjetji in njihov odnos do kulture kaj spremenili in kako?

Seveda, spremembe so opazne na obeh straneh. Veliko bolje se poznamo, kar je ključno. Moramo poznati drug drugega, Festival Ljubljana mora poznati cilje sponzorjev, pa naj bo to Porsche Slovenija ali Petrol. Hkrati pa morajo tudi oni vedeti, kako se želijo pozicionirati in s katerim dogodkom se želijo povezati. Vidimo pa, da je tako kot nam tudi podjetjem najpomembnejša kakovost dogodka. Večja podjetja rada sponzorirajo največje in najkakovostnejše dogodke na nekem področju, pa naj bo to Planica ali Festival Ljubljana. Prepoznavajo, da se je vredno pojavljati na takih prireditvah. Zato njihovo podporo štejem tudi kot veliko priznanje za naše delo.

So vam partnerji, ki sodelujejo kot sponzorji, zvesti ali se menjajo oziroma odhajajo in se vračajo?

Če kdo odide, to praviloma stori zaradi finančnih rezov ali slabšega poslovanja. Z nekaterimi pa imamo vsakoletne pogodbe tudi že trideset let.

Vsakoletne pogodbe, ki časovno omejujejo sodelovanje, verjetno za vas pomenijo tudi to, da se morate vedno znova dokazati.

Absolutno, in tako je prav. Tudi zato postajamo vsako leto boljši.

Ali pri svojem delu s sponzorji najprej gradite na osebnih odnosih, ki jih šele nato formalizirate?

Ne, v resnici je obratno. Neformalni odnosi se razvijajo po formalnostih, na začetku gre namreč za obojestranski poslovni interes. Skozi leta pa se seveda vzpostavijo neformalni odnosi in se zbližamo, kar nedvomno pozitivno vpliva na sodelovanje. Vendar pa (vsaj po mojem mnenju) to pomeni celo še večjo obveznost.

Kako pa vzpostavljate in ohranjate odnose z nastopajočimi umetniki?

Festival Ljubljana je v kulturnih krogih že tako prepoznaven, da lahko v Slovenijo zaradi tega privabimo kogar koli. Menim, da je to velik dosežek in prednost, ki nam omogoča, da vzdržujemo in nenehno nadgrajujemo kakovost. Vprašanje torej ni, ali bi bil umetnik pripravljen priti v Ljubljano, ampak le, kdaj in pod kakšnimi pogoji bo prišel. Zato se dogovarjamo dve do tri leta pred načrtovanim dogodkom.

Torej zaključujete dogovore z umetniki že za leto 2027?

Tako je, kmalu bomo nastopajoče za leto 2027 imeli že v celoti potrjene.

Kaj vpliva na to, da se umetniki radi vračajo v Ljubljano, in na to, kako se počutijo pri nas?

Všeč jim je, da so razdalje v Sloveniji majhne, predvsem pa je pomembno, da jim zagotavljamo vrhunsko podporo. V skrbi za goste v primerjavi z drugimi festivali zagotovo ne zaostajamo, morda smo celo še nekoliko skrbnejši. Vsi umetniki so nastanjeni v najkakovostnejših hotelih, v katerih se dobro počutijo in spočijejo. Treba je razumeti, da so to ljudje, ki več časa preživijo v hotelih kot doma. Zato je naša močna zaveza, da jim zagotovimo normalne pogoje za delo, saj bodo tako tudi na odru lahko pokazali največ, kar zmorejo. Poskrbimo, da imajo na voljo najboljše inštrumente, ozvočenje in vse drugo na odru in za njim. Porsche Slovenija nam pomaga tudi, da imajo nastopajoči zagotovljen varen, zanesljiv in udoben prevoz. So pa praviloma vsi gostje, tudi največja imena, zelo nezahtevni.

Kako se sploh dogovarjate za gostovanje vrhunskih institucij, kot so Bolšoj teater, Dunajski filharmoniki ali velike operne produkcije?

Greš tja in se dogovoriš. Vendarle pa si moram vse, kar bo na našem odru, prej tudi ogledati, se srečati z izvajalci, koreografi, režiserji … No, Akademskega državnega Bolšoj teatra iz Rusije niti Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga zaradi sankcij žal nismo gostili že od začetka vojne v Ukrajini. Upam pa, da bomo lahko kmalu spet začeli kulturno sodelovati z največjimi ruskimi, ukrajinskimi in tudi izraelskimi institucijami. Kultura mora povezovati, ko se vojne končajo, je kultura praviloma prva, ki začne sodelovati, ponovno najde stik. To je bilo jasno tudi v zadnji vojni v Jugoslaviji, ko je kultura prva spet vzpostavila stike.

Koliko dni na leto ste glede na vse povedano sploh v Ljubljani?

Odvisno, poleti sem tu skoraj ves čas. Obiščem večino naših dogodkov, tudi zaradi sponzorjev in občinstva. Sicer pa precej potujem, verjetno sem malo manj kot pol leta na poti – na konferencah, predstavah, koncertih, srečanjih …

Veliko najbrž potujete z avtomobilom. Kakšna glasba vas spremlja na poti, če vas sploh?

Potujem z vsemi prevoznimi sredstvi, a v avtomobilu imam najraje tišino. Studijski posnetki me ne navdušujejo, tako ali tako v živo slišim dva ali tri koncerte na teden in se zato naužijem glasbe. Tudi doma jo bolj redko poslušam, saj je je naša hiša že sicer polna, ker igranje na inštrumente vadita tudi hčerki.

Kako pomembno pa se vam zdi, da se umetniško udejstvujete tudi izven svojega dela? Še vedno občasno koncertirate, verjetno pa tudi ne morete delati dobro, če ne poznate celotne umetniške scene doma in v tujini.

Seveda je pomembno, zato se redno udeležujem predstav in koncertov drugih organizatorjev doma in v tujini. A v resnici imamo naš program vse leto: Mlade virtuoze – trideset koncertov za mlade, Slovenske glasbene dneve – letos praznujemo štirideset let tega festivala, Zimski festival Ljubljana, ki smo ga začeli med zimskimi počitnicami, saj je bila Ljubljana takrat skoraj kakor izumrla. Veliko se torej dogaja tudi izven časa poletnega Festivala Ljubljana, lani smo skozi vse leto imeli preko štiristo dogodkov.

In kateri bodo po vašem mnenju letošnji vrhunci?

Vse prireditve v Križankah in Cankarjevem domu bodo vrhunci. Potem pa bo precej drugih, manjših dogodkov, ki pa ne bodo nič manj vrhunski. Taki bodo denimo nastopi violinista Sergeja Krilova v Slovenski filharmoniji, koncert María iz Buenos Airesa in koncerti v Križevniški cerkvi. To so takšne poslastice. Vrhunski mojstri, vrhunska imena! Festivalsko vzdušje bodo sami ali v ansamblu nedvomno začinili posamezniki, kot sta violinist, violist in dirigent Pinchas Zukerman ter dirigent John Eliot Gardiner. K nam pridejo tudi štirje pianisti, ki jih noben drug festival ne gosti istočasno: Martha Argerich, Yuja Wang, Katja Buniatišvili in Bruce Liu, zmagovalec Chopinovega tekmovanja. To so največje zvezde na svojem področju. Seveda pa imamo v programu tudi nekaj novih imen, recimo Simfonični orkester iz Wuxija, ki je bil ustanovljen šele pred dvema letoma in je že eden najboljših kitajskih orkestrov. Kitajci so namreč v zadnjih petnajstih letih ustanovili kar šestdeset orkestrov. Hkrati pa imamo tudi posebne umetnike, denimo Radeta Šerbedžijo, ki je legenda. Nikakor ne smem pozabiti tudi na Mednarodno likovno kolonijo, ki bo naslednje leto praznovala že trideset let. Menim, da je letošnji program res nekaj posebnega, prav zanima me, kakšno bo mnenje publike.

Všeč mi je, kako strastno razlagate o programu. Si želite, da bi tudi občinstvo po dogodkih odšlo domov s tako intenzivnimi občutki?

Točno to: z intenzivnimi dobrimi občutki, ki bi potrdili, da so obiskovalci dobili točno tisto, kar smo obljubili, ali celo več.

Kaj pa vas po desetletjih dela za Festival Ljubljana še vedno iskreno navdušuje?

(Odpre programsko knjižico in pokaže na sliko Kongresnega trga z ogromnim odrom, številnimi nastopajočimi in morjem gledalcev.)

Tole, vedno znova.