Dejan Turk: »Šport mi daje ravnovesje«

Kakšen je vaš odnos do športa in fizične aktivnosti?

Šport je v moji karieri vedno zelo prisoten, in to na dva načina. Posel razumem zelo športno in tekmovalno, kot nekakšen športni boj za vsakega uporabnika. Po drugi strani pa mi šport v življenju daje ravnovesje takrat, ko se želim popolnoma odklopiti od posla.

Se je vaš odnos do športa skozi poslovno kariero spreminjal?

Se je. Najprej sem imel rad ekipne športe – igral sem nogomet, odbojko, včasih tudi košarko. A z leti se nekateri ljudje izgubijo in ekipe premešajo, lahko tudi razpadejo. Potem sem prešel v bolj individualne športe oziroma aktivnosti, ki se jim lahko posvečam sam. Nikoli pa nisem bil velik prijatelj vztrajnostnih športov, kot sta na primer tek na štirideset kilometrov ali dolgotrajno kolesarjenje. Vedno sem iskal dejavnosti, pri katerih se mi sprosti nekaj adrenalina in so mogoče vsaj malo manj mainstream. Tako sem se na primer že zgodaj začel potapljati.

Zdi se, da vas posebej privlačijo športi, povezani z vodo.

Ja, res je, in to z vodo v vseh agregatnih stanjih – zmrznjeno v obliki snega, saj rad smučam, ali pa v tekočem stanju, kot je morje. Že v mladosti sem se navdušil za surfanje, vendar je to precej povezano z nekaterimi lokacijami in je zato morda logistično nekoliko prezahtevno.

Kako ste potem od surfanja in jadranja prišli do foila?

V zadnjih dvajsetih letih je razvoj športnih naprav, povezanih z vodo, napredoval neverjetno hitro. Ko sem prvič videl wing foil, sem ga prepoznal kot idealen šport – nekaj, kar lahko počneš skoraj kjer koli in z relativno malo vetra. Predvsem pa se mi je tehnološko zdel fascinantna kombinacija hidrodinamike in vetra. Potem sem to nadgradil še z različnimi vodnimi igračami za velike fante. Vozim povsem električen foil, pa tudi jet surf, to je surf desko, s katero lahko jahaš valove, tudi če ti niso pravi, saj ima vgrajen motor z notranjim zgorevanjem. Sicer pa zelo rad jadram, tako z manjšimi kot večjimi jadrnicami. In seveda smučam. To so nekako glavni športi, okoli katerih se vrti moje življenje.

Zaradi katerega občutka pri foilu se človek vrača na vodo?

Zelo ga primerjam s smučanjem ali deskanjem po dveh metrih celca. Gre za neverjeten občutek lahkotnega drsenja skozi vodo. Zdi se ti, kot da lebdiš nad gladino in vse opazuješ od zgoraj. Včasih, ko je voda bolj mirna, vidiš pod sabo ribe, kako bežijo pred tabo. In vse skupaj ti daje nekakšen notranji mir, »peace of mind«, pri čemer preprosto uživaš v kombinaciji vetra in hidrodinamike ter se popolnoma odklopiš. Tam zgoraj dejansko ne moreš misliti na nič drugega kot na trenutek, ki ga doživljaš.

Pri takem športu verjetno ne gre brez padcev.

To je res, zadeva ni povsem nenevarna. Predvsem foil pod vodo je precej oster, in ko padeš, je pomembno, da skušaš pasti čim dlje stran od njega. Padcev je bilo kar nekaj in jih je še vedno precej. A vedno so me zanimale nekoliko bolj adrenalinske in nove stvari. Zelo hitro sem začel igrati tenis, potem badminton, nato skvoš. Kmalu sem začel iskati nove trende in izzive. Tudi danes, pri teh letih, želim ostati v koraku s časom in preizkušati sveže stvari. V obdobju, v katerem se marsikdo redko odloči za učenje popolnoma novega športa, sem si sam postavil izziv, da je zdaj pravi čas za nekaj še neznanega. In to je bil foil. Pri tem so mi zelo prav prišle izkušnje z windsurfingom izpred tridesetih let. To znanje nekje ostane, podobno kot vožnja s kolesom. V glavi se ohranita osnovno razumevanje vode in vetra ter občutek, da nimaš strahu pred vodo ali padcem.

Primerjava s poslom se ponuja kar sama. Kako jo vidite vi?

Posel jemljem zelo športno. Pri športu in poslu sta pomembna vztrajnost in – to še posebej poudarjam – fair play. Med vso poslovno kariero mi je bila etika zelo pomembna in skušam se je držati. Prav tako je v športu in poslu pomembno, da se hitro učiš ter da po padcu naglo vstaneš in greš naprej. Tudi rek »never give up« velja za obe področji, in to ne glede na leta, opremo, izkušnje ali morebitne omejitve. Pomembno je, da si dovolj vztrajen.

Kako pa razmišljate o poslovnih tveganjih?

V današnjem poslovnem svetu je izjemno veliko negotovosti. Če pogledam svojo kariero na vodilnih položajih, so razmere vedno bolj nepregledne, netransparentne in tvegane. Če se držiš samo klasičnih receptov, analiz in priporočil strokovnjakov, praviloma ne boš tvegal – in pogosto tudi ne boš zares uspešen. Sprejeti moraš neko mero tveganja, ki te lahko popelje nekoliko dlje od konkurence, postati bolj inovativen in narediti korak naprej na drugačen način.

Kakšen nasvet bi dali sami sebi pred dvajsetimi ali tridesetimi leti?

Svojo kariero sem začel zelo resno, tudi v kravati in z zelo formalnim odnosom do dela ter vsega, kar sem se naučil na fakulteti. To, da sem si zavezal prvo kravato, se mi je zdelo simbol uspeha. Danes pa dobro razumem, kako pomembno je ohraniti avtentičnost. Ko sem v službi začel postajati vedno bolj podoben temu, kar sem tudi zasebno, se je moja kariera začela razvijati bistveno hitreje in intenzivneje. Okolje, poslovni svet in sodelavci to zelo hitro prepoznajo.

Če sva začela pri vodi: kam vas vleče naslednji val – zasebno in poslovno?

Predvsem po tej zadnji spremembi pred dvema letoma, ko sem prevzel odgovornost za Hrvaško in Slovenijo, sem se morju še bolj približal. Delam v dveh obmorskih državah, zato sem prepričan, da bom tudi zasebno skušal še več časa preživeti na morju, pod njim in ob njem. Kar se tiče posla, pa je dinamika v telekomunikacijah izjemna, predvsem zaradi prihoda umetne inteligence. Pripraviti se moramo na transformacijo, ki bo verjetno ena največjih, kar jih je naš sektor – pa tudi celotno gospodarstvo – kadar koli doživel. Izziv bo transformirati podjetje tako, da bo uspešno delovalo v novih okoliščinah umetne inteligence.